Točno en dan po prenehanju jemanja Amoksiklava je Maj Enej spet vso noč prejokal, lahko rečem, da je imel svoje polnočnice, ubožček. Diagnoza streptokok - angina. Mislila sem, da tako majhni otroci nimajo angin. Zdaj sem se res dokončno odločila za cepljenje, ker nimamo kaj izgubit. Če otrok niti teden ne zdrži brez antibiotikov in lahko preštejem dneve, ko v zadnjih treh mesecih ni jemal antibiotikov, res nimam kaj razmišljat. Tako več ne gre naprej, ker sem že sama čisto obupana. Da je ves čas bolan se pozna tudi pri njegovem razvoju, nekako je že vse zadnje mesece na isti razvojni stopnji, nič se ni spremenilo. Ne govorno, ne motorično. Ves čas samo joka in zelo težko ga s čimerkoli zamotim ali mu vzbudim zanimanje. Še meni gre na jok. Če pomislim kako je bilo pri Larisi v tem času vsak dan kaj novega, nova beseda, nova spretnost, Maj Enej pa v bolečinah preživlja dneve....
Samo naj mi še kdo reče, da so polno dojeni otroci odpornejši. Pri nas se je izkazalo ravno nasprotno.
No, da ne bom samo jamrala, Larisa na drugi strani prav uživa. Lahko bi še bolj uživala v zimskih dneh, če bi midva z MajEnejem lahko šla ven in bi skupaj kaj počeli.
Jo je pa zato ati peljal smučat, midve pa doma riševa, učiva se pisati črke, bereva pravljice, pleševa, počenjava pač stvari, ki se jih lahko počne v stanovanju. Zadnje čase tudi opažam, da se ji je močno razvila domišljijska igra. Se pa še vedno ne more dalj časa osredotočit na kakšno stvar. Nekako 10min je njen maksimum za določeno igro.
Ljudi zdaj že prav lepo nariše, s tem da je trup zelo podaljšan in le tega potem pobarva s pisanimi barvami, ki jih navadno izbere z velikim občutkom za skladnost. To me zelo preseneča, ker opažam, da bolje izbere kombinacije barv, kot bi jih jaz, ker bi pri tem preveč razmišljala. Njeni ljudje so bolj podobni modnim skicam kot otroškim punčkam. Res zanimivo, kako je razvila čisto svoj način risanja. Ravno zaradi tega je nikoli nisem učila kako risati. Samo kdaj pa kdaj kaj pripomnim in namignem, npr. naj pogleda kje se nahaja roka na pravem telesu in podobno. Ne izključujem pa možnosti, da je takšne figure videla pri drugih otrocih in posnema njihovo risanje. Vendar je precej samosvoja in navadno hoče početi vse po svoje. Ko si je mesece nazaj zaželela naučiti pisati črke, sem ji pokazala nekaj črk, vendar jih je hotela napisati po svoje in me je hotela ona naučiti kako se napiše določena črka. Prav smešno. Vseeno si jezapomnila nekaj črk, vendar ji jih moram pokazati zelo nevsiljivo, drugače me takoj popravi in pove, da jaz nimam prav????? Poleti se je naučila pisati A, I, O, te so pač najlažje, A pa ji je posebej pri srcu. Potem se je naučila tudi L in R, s S-jem imava pa probleme, ker ima njen en zavoj več. Počasi se bova naučile napisati ime.
B ima trebuščke vedno na levi strani in nikakor ji ne morem razložit, da se ne piše od desne proti levi. Šele zdaj spoznavam kakšne težave imajo levičarji. Tudi vse črke raje obrača v nasprotno smer, ker je ugotovila, da se jih z levo roko tako lažje napiše. Kompletno vsa pravila si je obrnila zrcalno, tako, da se prilegajo njeni levi roki. Če ji rečem, da mora pisati od leve proti desni mi zelo resno pove, da nimam prav in da ona dobro ve kako se piše. Po svoje ima tudi prav, žal pa se bo morala prilagoditi desničarskemu svetu.
četrtek, 30. december 2010
ponedeljek, 20. december 2010
Vneta ušesa
Maj Enej gre iz enega vnetja ušesa v drugega. Nazadnje sem ga pustila doma še en dodaten teden, pa je že v noči iz srede na četrtek vso noč prejokal, tako ga je spet bolelo uho. Bilo je tako hudo, da mu sirup proti bolečinam ni nič pomagal. Zjutraj se mu je pa kar vlilo iz levega ušesa. Včetrtek sva po prvi dozi antibiotikov bila spet na pregledu in mora še naprej en teden jemati antibiotik (mislim da je od oktobra že šesta doza), da se mu luknjica v ušesku zaceli. Dobil je tudi bronhomunal za odpornost oz. to so bolj sevi raznih bakterij. Naslednji četrtek pa zopet na pregled in dobiva še napotnico za specialista. Prav tako greva k specialistu zaradi nogice, ki jo vleče za sabo, da ne more dobro hoditi.
Resno razmišljam, da bi ga dala cepiti, vendar bi rada prej preverila, katera bakterija mu sploh povzroča vnetje. Zdravnica mi je povedala, da ga lahko cepimo, vendar ni nujno, da bo cepljenje pomagalo. Nisem se pa spomnila, da bi vprašala ali je možno preveriti katera bakterija povzroča vnetje. Tokrat bi mu gotovo lahko preverili, ker mu je teklo iz ušesa. Nikoli nisem dovolj pametna.
Resno razmišljam, da bi ga dala cepiti, vendar bi rada prej preverila, katera bakterija mu sploh povzroča vnetje. Zdravnica mi je povedala, da ga lahko cepimo, vendar ni nujno, da bo cepljenje pomagalo. Nisem se pa spomnila, da bi vprašala ali je možno preveriti katera bakterija povzroča vnetje. Tokrat bi mu gotovo lahko preverili, ker mu je teklo iz ušesa. Nikoli nisem dovolj pametna.
petek, 17. december 2010
Božična želja
Larisa mi je kakšna dva tedna nazaj zaupala kaj si želi, da ji Božiček prinese:
"Mami, veš kaj bi jaz rada, da mi Božiček prinese? Eno jabolko, eno pomarančo, eno banano, eno hruško in keks."
Da bodo želje ob naslednjih božičih v podobnih okvirih pa lahko le sanjava.
"Mami, veš kaj bi jaz rada, da mi Božiček prinese? Eno jabolko, eno pomarančo, eno banano, eno hruško in keks."
Da bodo želje ob naslednjih božičih v podobnih okvirih pa lahko le sanjava.
torek, 7. december 2010
Prvi veliki nastop pred občinstvom
Larisa si je poleti zaželela plesati. Pa sva ji uresničila željo, tako da zdaj vsak torek hodi na plesne in se neznansko veseli. Pogosto me vpraša: "Mami, a je danes torek?"
Meni je pa všeč predvsem to, da se lahko druži s svojimi vrstniki in da v nečem, kar si je izbrala sama, uživa.
Zgornji posnetek pa je iz nedeljskega nastopa v Celjskem domu.
ponedeljek, 22. november 2010
Creedence Clearwater Revival: Have You Ever Seen The Rain?
Ali ni že dovolj tega dežja? Danes zjutraj je bilo igrišče vrtca eno samo jezero.
sobota, 20. november 2010
Izjava tedna
No, ni ravno izjava, ampak dokaz o tem, kakšna nagajiva in samosvoja frčafela je postala Larisa.
Ati: "Pojej juho!"
Larisa: "Ne!"
Ati: "Pojej juho, sem rekel."
Larisa: "Bom pojedla, če rečeš prosim."
Ati: "Larisa, prosim pojej juho."
Larisa: "Nič ne slišim, nič ne slišim,..."
???????????
Ati: "Pojej juho!"
Larisa: "Ne!"
Ati: "Pojej juho, sem rekel."
Larisa: "Bom pojedla, če rečeš prosim."
Ati: "Larisa, prosim pojej juho."
Larisa: "Nič ne slišim, nič ne slišim,..."
???????????
ZUP
Izpit sem danes opravila z levo roko, čeprav sem šla na izpit z mešanimi občutki, sem brez problema odgovorila na vsa vprašanja na pisnem delu in napisala sklep o ustavitvi postopka. Res se mi je zdelo lahko in tudi vsa tri vprašanja na ustnem delu so bila enostavna. Zdaj mi je žal, da sem se včeraj še sploh učila, ker nisem pridobila nič novega.
Tole je bilo kar OK za uvod, po toliko letih brez izpitov. Mogoče bom pa le lažje dobila zaposlitev in da imam kakšno korist iz Zavoda za zaposlovanje. Po novem letu se pa resno lotim še diplome, da končno enkrat zaključim še ta drugi študij. Tokrat bi rada le solidno napisala diplomo, mi ni v interesu da naredim z desetko. Bog ve kaj si misli moj profesor, kam sem izginila, če se še sploh spomni name.
Tole je bilo kar OK za uvod, po toliko letih brez izpitov. Mogoče bom pa le lažje dobila zaposlitev in da imam kakšno korist iz Zavoda za zaposlovanje. Po novem letu se pa resno lotim še diplome, da končno enkrat zaključim še ta drugi študij. Tokrat bi rada le solidno napisala diplomo, mi ni v interesu da naredim z desetko. Bog ve kaj si misli moj profesor, kam sem izginila, če se še sploh spomni name.
četrtek, 18. november 2010
Gastritis
je uradno ime mojih težav. Ali bolje rečeno vnetje želodčne sluznice. Nič posebnega na srečo in upam, da ne bom imela več napadov. Sem opazila, da se bolje počutim, če jem samo kuhano hrano, pa še to zelo omejeno, po strogi dieti in čisto malo.
Tale gastroskopija pa ni nobena huda reč, pa še en dva tri je konec. Je res malo neprijetno, ampak je bil zdravnik res hiter, ni kaj, obvladajo stvar, če jo delajo vsak dan. Danes me še boli grlo in malo smešno je ker ti grlo omrtvijo in pol ure ne moreš požirat.
majči je prejšnji konec tedna spet rahlo zbolel, toliko da je bruhal in še vedno čakam, da bo prišel teden, ko bo uspel v vrtcu preživeti vseh pet dni. Morda bo to ta teden?
Zdaj pa še samo izpit odpikam v soboto, potem pa še zase poskrbim in v soboto popoldan - naj bo lepo vreme- tamala dva sončka cela polubčkam in nekam peljem.
Slik ni, ker pozabljamo kupit baterije za fotoaparat.
Tale gastroskopija pa ni nobena huda reč, pa še en dva tri je konec. Je res malo neprijetno, ampak je bil zdravnik res hiter, ni kaj, obvladajo stvar, če jo delajo vsak dan. Danes me še boli grlo in malo smešno je ker ti grlo omrtvijo in pol ure ne moreš požirat.
majči je prejšnji konec tedna spet rahlo zbolel, toliko da je bruhal in še vedno čakam, da bo prišel teden, ko bo uspel v vrtcu preživeti vseh pet dni. Morda bo to ta teden?
Zdaj pa še samo izpit odpikam v soboto, potem pa še zase poskrbim in v soboto popoldan - naj bo lepo vreme- tamala dva sončka cela polubčkam in nekam peljem.
Slik ni, ker pozabljamo kupit baterije za fotoaparat.
Here I Go Again - Whitesnake (original version)
Sicer so meni vsi ti bendi iz 80-ih malce premalo avtentični, bolje rečeno preveč klaviatur, premalo natur sounda, pa vseeno so fajn za poslušat, veliko bolje od večine današnje muske.
sreda, 17. november 2010
četrtek, 4. november 2010
Ni še konec
Tisti rek o hudiču še kako drži. Mi se nikakor ne moremo znebiti vseh teh mladičev.
Ko je v noči na petek Maj Enej zopet zbolel je potem še bruhal. Sicer se je kar dobro držal in sem to pripisovala, da sodi k ušeskom in bolečinam. No, kasneje se je izkazalo, da ni bilo čisto tako. Zjutraj je po dozi mleka (mimogrede, še zdaj si komaj predstavljam, kako fino je, če si lahko privoščiš dati otroku kravje mleko) kompletno vse v loku izbruhal, potem je bil pa čisto živahen, kot da ni bilo nič. Po malici in kosilu ni bilo veliko bolje, prav tako zvečer. Kakšne manjše grižljaje je pa le obdržal v sebi. V soboto ni več bruhal. Stvar je bila zaključena, dokler ni v ponedeljek zjutraj Larisa bruhala že v postelji in potem še enkrat. Pa po juhi pri kosilu, nakar je lepo do konca pojedla kosilo kot da ni nič. In smo tudi to zgodbo zaključuli. Še isti dan popoldne je začel še moj najdražji jamrati, da mu nekaj ne paše, zvečer je že objemal školjko. Šele takrat sem začela razmišljati, če se nam ni pridružil kakšen neželjen vsiljivec z imenom virus xy. Da to še ni bilo vse je moralo zviti še mene. In za kazen, ker sem se najdlje upirala zavojevalcem, sem bila najhuje kaznovana. Ob dveh zjutraj me je začel boleti želodec. Hja, sem si mislila, spet eden mojih napadov in bila vsa srečna, da ne dojim več in lahko vzamem nekaj konkretnega proti bolečinam. Vzamem Spasmex, pa nič bolje, le še huje in huje je postajalo, dokler nisem začela bruhati. Ko sem mislila, da bo OK, vse jovo na novo. Samo kaj, ko potem nisem imela več kaj bruhati in me je le še želodec neznansko bolel, da sem se vsa tresla. Zjutraj je Robi šel delat, jaz sem pa dobesedno obležala, z vročino okoli 39 stopinj, potem sem začela še driskati, skratka groza. Ko sem imela 5min predaha, sem poklicala zdravnico, pa kaj ko mi je naročila naj čimprej pridem. Ker nisem bila v stanju vozit, sem morala lepo trpeti in počakati, da se vrne najdražji in me pelje k zdravniku. Ko sem končno dobila injekcijo proti bolečinam in proti bruhanju ter infuzijo sem bila toliko boljša, da sem lahko prišla vsaj do avta. Še včeraj ves dan nisem skoraj nič jedla, če izvzamem žlico na vodi kuhanega riža in dva prepečenca. danes sem pojedla še kakšno žlico riža več in po delih skoraj cel kos kruha. Evo sem že na nogah.
Še nedolgo nazaj sem ravno nekomu razlagala, da še nikoli nisem imela takšnega virusa, da se mene ne primejo. Uh, kako hitro sem jih dobila po glavi. Pa res ne smem več ust odpret, ali kaj?
Moja razlaga, zakaj sta otroka odnesla tako na izi, hm, ker sem žrtvovala 130€ za vsakega in ju dala pri treh in šestih mesecih cepiti proti rota virusu. Raje ne pomislim kaj bi bilo z njima, če ju ne bi. A vidite, da je v vsaki slabi zgodbi tudi nekaj dobrega!
In kje smo ga dobili? Ne, v vrtcu verjetno ne, pač pa v ambulanti. Kdo je torej končni krivec? Kdo drug kot vneto uho, ti, ti, ti!
Ko je v noči na petek Maj Enej zopet zbolel je potem še bruhal. Sicer se je kar dobro držal in sem to pripisovala, da sodi k ušeskom in bolečinam. No, kasneje se je izkazalo, da ni bilo čisto tako. Zjutraj je po dozi mleka (mimogrede, še zdaj si komaj predstavljam, kako fino je, če si lahko privoščiš dati otroku kravje mleko) kompletno vse v loku izbruhal, potem je bil pa čisto živahen, kot da ni bilo nič. Po malici in kosilu ni bilo veliko bolje, prav tako zvečer. Kakšne manjše grižljaje je pa le obdržal v sebi. V soboto ni več bruhal. Stvar je bila zaključena, dokler ni v ponedeljek zjutraj Larisa bruhala že v postelji in potem še enkrat. Pa po juhi pri kosilu, nakar je lepo do konca pojedla kosilo kot da ni nič. In smo tudi to zgodbo zaključuli. Še isti dan popoldne je začel še moj najdražji jamrati, da mu nekaj ne paše, zvečer je že objemal školjko. Šele takrat sem začela razmišljati, če se nam ni pridružil kakšen neželjen vsiljivec z imenom virus xy. Da to še ni bilo vse je moralo zviti še mene. In za kazen, ker sem se najdlje upirala zavojevalcem, sem bila najhuje kaznovana. Ob dveh zjutraj me je začel boleti želodec. Hja, sem si mislila, spet eden mojih napadov in bila vsa srečna, da ne dojim več in lahko vzamem nekaj konkretnega proti bolečinam. Vzamem Spasmex, pa nič bolje, le še huje in huje je postajalo, dokler nisem začela bruhati. Ko sem mislila, da bo OK, vse jovo na novo. Samo kaj, ko potem nisem imela več kaj bruhati in me je le še želodec neznansko bolel, da sem se vsa tresla. Zjutraj je Robi šel delat, jaz sem pa dobesedno obležala, z vročino okoli 39 stopinj, potem sem začela še driskati, skratka groza. Ko sem imela 5min predaha, sem poklicala zdravnico, pa kaj ko mi je naročila naj čimprej pridem. Ker nisem bila v stanju vozit, sem morala lepo trpeti in počakati, da se vrne najdražji in me pelje k zdravniku. Ko sem končno dobila injekcijo proti bolečinam in proti bruhanju ter infuzijo sem bila toliko boljša, da sem lahko prišla vsaj do avta. Še včeraj ves dan nisem skoraj nič jedla, če izvzamem žlico na vodi kuhanega riža in dva prepečenca. danes sem pojedla še kakšno žlico riža več in po delih skoraj cel kos kruha. Evo sem že na nogah.
Še nedolgo nazaj sem ravno nekomu razlagala, da še nikoli nisem imela takšnega virusa, da se mene ne primejo. Uh, kako hitro sem jih dobila po glavi. Pa res ne smem več ust odpret, ali kaj?
Moja razlaga, zakaj sta otroka odnesla tako na izi, hm, ker sem žrtvovala 130€ za vsakega in ju dala pri treh in šestih mesecih cepiti proti rota virusu. Raje ne pomislim kaj bi bilo z njima, če ju ne bi. A vidite, da je v vsaki slabi zgodbi tudi nekaj dobrega!
In kje smo ga dobili? Ne, v vrtcu verjetno ne, pač pa v ambulanti. Kdo je torej končni krivec? Kdo drug kot vneto uho, ti, ti, ti!
nedelja, 31. oktober 2010
Beatles-All My Loving
Kaj vse se najde. Moja najljubša Beatles skladba še iz srednješolskih časov, čeprav jih nikoli nisem poslušala. Ampak človek nikoli ne more mimo njih, če so bili tako revolucionarni in prisrčni.
Ko ne gre vse po načrtih
Ne bi bilo nič narobe, če bi se mi vsaj ena želja uresničila. Sem si pred kratkim zaželela, da bi bil Majči vsaj tri dni zdrav, da bi jaz lahko šla v petek na predavanja. No, pa ni bilo tako. V četrtek sem jaz zbolela in tako dolgo čakala pri zdravniku, da sem še komaj uspela priti pravi čas v vrtec, potem je Robi prišel ekstra pozno, okoli enajstih zvečer domov. Da to ni bilo dovolj, se je takrat zbudil še Majči in potem dve uri histerično jokal. Nikakor ga nisva mogla potolažit, ko sem ugotovila, da se spet prijema za uho, vročine pa nobene. Po dveh žlicah calpola ni bilo nič bolje in ga je bilo treba sredi noči spravit k zdravniku, da je dobil Voltaren in zopet antibiotik. Ob treh zjutraj je revček le zaspal za tri urice.
Zdaj sem se odločila, da ga imam vsaj 14 dni doma, da si dobro opomore. Ga nimam namena spet izpostavljat in doma si bo lažje spet pridobil odpornost. Upam vsaj. Čeprav mi vse skupaj časovno ne gre na roko, ker imam čez tri tedne izpit iz ZUP-a, pa se niti še nisem začela učit. Vsaj vaje sem uspešno rešila in jih imam potrjene, učit se bom pa morala ponoči. Nekako bo že. Je Majči bolj pomemben.
Zdaj sem se odločila, da ga imam vsaj 14 dni doma, da si dobro opomore. Ga nimam namena spet izpostavljat in doma si bo lažje spet pridobil odpornost. Upam vsaj. Čeprav mi vse skupaj časovno ne gre na roko, ker imam čez tri tedne izpit iz ZUP-a, pa se niti še nisem začela učit. Vsaj vaje sem uspešno rešila in jih imam potrjene, učit se bom pa morala ponoči. Nekako bo že. Je Majči bolj pomemben.
sreda, 27. oktober 2010
Kašelj
In še en nasvet za tiste, ki tega morda še ne vedo, pa bi jim prišlo prav. Namreč kako pregnati kašelj ponoči. Za podnevi je metoda neuporabna predvsem zaradi fizičnega vidika, ponoči pa je prav blagodejna.
Metodo sicer dobro poznajo naše babice in mame, jaz pa sem jo ponovno odkrila šele pred kratkim, ko sem obupala nad vsemi sirupi.
Topla obloga, ki jo položimo na prsi, ko se pojavi kašelj res dela čudeže. Jaz sem v ta namen prav za otroka kupila najmanjšo gel oblogo v lekarni (hot&cold), da jo lahko spravim pod pižamo. Najprej jo položim v vrelo vodo za par minutk, nato zavijem v tanko krpo in vtaknem pod pižamo. Garantiram, da bo kašelj dobesedno v minuti minil in spali boste vso noč. To se nanaša predvsem na tisti dražeči kašelj, ki vas zbudi sredi noči, pa tudi pri kakšnem izkašljevanju, ko je več sluzi bo dobro delo.
Metodo sicer dobro poznajo naše babice in mame, jaz pa sem jo ponovno odkrila šele pred kratkim, ko sem obupala nad vsemi sirupi.
Topla obloga, ki jo položimo na prsi, ko se pojavi kašelj res dela čudeže. Jaz sem v ta namen prav za otroka kupila najmanjšo gel oblogo v lekarni (hot&cold), da jo lahko spravim pod pižamo. Najprej jo položim v vrelo vodo za par minutk, nato zavijem v tanko krpo in vtaknem pod pižamo. Garantiram, da bo kašelj dobesedno v minuti minil in spali boste vso noč. To se nanaša predvsem na tisti dražeči kašelj, ki vas zbudi sredi noči, pa tudi pri kakšnem izkašljevanju, ko je več sluzi bo dobro delo.
Vneto uho in ureznina
Tole je pa naš palačinkožer. Sicer ni slika od včeraj, sem pa včeraj spekla skutine palačinke v pečici za posladek in Larisa je po dobri porciji musake pojedla še tri cele palačinke, Maj Enej prav tako.
Larisa pa se je prvič urezala in to tako zelo, da smo imeli vse krvavo. Pa ni bila sama kriva. Po dolgem času sem oba peljala k babici na obisk, samo malo pozdravit, za 5 minut in da pozdravimo še njen obisk. V trenutku je MajEnej našel na tleh malo razbitino od kozarca in jo hotel nesti v usta. Še pomisliti ne morem kaj bi lahko bilo. Larisa mu je stvar poskušala izpulit iz rok, preden sem lahko posredovala in takrat se je urezala čez cel palec, prav globoko. V istem trenutku sem malemu izpulila razbitino iz rok, pa je bilo žal že prepozno, Larisa je kričala, po tleh je bilo vse krvavo. Skratka zmeda. Ko sem tekla po coto, da ji zavijem prst mi je šlo kar na jok. Tačas jo je že babica zvlekla po stopnicah, da sem ji sprala rano in povila, Robi jo je pa kasneje peljal k zdravniku, ker sem imela občutek, da se ji ne bo zacelilo zaradi globine rane. Tam so ji dali na rano tak obliž, da ji je rano držal skupaj, česar jaz doma nisem mogla storiti.
In danes, 10 dni po dogodku, ima le še na pol zaceljeno krastico. ne morem verjeti, kako se otrokom hitro celi. Sicer je res, da sem ji večkrat premazala rano z Bepantenom, pa je vseeno neverjetno. Meni bi se taka rana celila ves mesec.
Tako da bo imela zdaj junaško brazgotino, ker je hotela pomagati bratcu.
Cardio Abs for Pre and Post Natal
Ker imam poporodno kilo sem iskala vaje, ki bi vsaj malo zmanjšale moj trebušček.
torek, 19. oktober 2010
Telegraph Road - AMAZING AUDIO!! - Mark Knopfler - Live 2005
Eden mojih najljubših glasbenikov. Tokrat precej starejši, hi, hi. You Tube te res popelje v zgodovino in nazaj. V preteklosti sem bila na njegovem zadnjem ljubljanskem koncertu in bi še šla.
Dire Straits & Eric Clapton - Brothers in arms [Wembley -88 ~ High quality]
Danes ne znajo več delat takšne glasbe, žal.
Nova frizurca
Pa sem se le odločila in odrezala nekaj sprednjih pramenov, ki so MajEneju segali že do konca noska in sem jih venomer morala odmikati. Sem jih pa varno spravila v njegovo spominsko škatlico.
Takšen je bil kakšen teden nazaj.
Tukaj se pa že kopa z novo frizur'co.
Zdaj je pa res podoben punčki.
četrtek, 14. oktober 2010
Larisa pri zobozdravniku
Z Lariso sva bile v torek pri njeni zobozdravnici. Je bila tako pridna, da je še mene presenetila. Že ko je sestra prišla ven po kartonček jo je na ves glas pozdravila. Na stolu je pridno ubogala, odpirala usta in ugotovili smo, da so vsi zobki lepi in zdravi. Na desni spodnji strani ji je zalila dva zobka, da bova zdaj lažje umivali. Žal pa je dobila tudi napotnico za ortodonta, ker ima križni griz in zamaknjeno čeljust. Na ortodonta pa morava čakati 4 mesece.
In ker je bila res zgledno pridna, da je bila zobozdravnica prav navdušena, sem jo morala nagraditi. Zdaj je bogatejša za dve krasni slikanici. Ena je od Ferija Lainščka, druga pa od Svetlane Makarovič, obe tako čudoviti, da jih je Larisa poslušala s široko odprtimi očmi. Mala moja.
In ker je bila res zgledno pridna, da je bila zobozdravnica prav navdušena, sem jo morala nagraditi. Zdaj je bogatejša za dve krasni slikanici. Ena je od Ferija Lainščka, druga pa od Svetlane Makarovič, obe tako čudoviti, da jih je Larisa poslušala s široko odprtimi očmi. Mala moja.
Grahova kremna juhica
Ko sem že pri zelenih juhah, pa še grahova. Tale juhica zahteva malo več dela, ampak se splača.
Na kolobarje narežemo por in ga na olivnem olju prepražimo, da postekleni, nato dodamo grah. Jaz imam najraje mladi zamrznjen grah, ker je tako sladek. Solimo, popramo, prilijemo nekaj vode ali jušno osnovo, če jo imamo in zavremo. Zamrznjen grah je hitro kuhan in takoj ga dobro zmeljemo s paličnom mešalnikom. Sicer je juha že tako dovolj dobra, vendar jo jaz še pretlačim skozi sito, da je res čisto gladka. Dodam mleko in na krožniku še kislo smetano. Nami, pravi Larisa.
Na kolobarje narežemo por in ga na olivnem olju prepražimo, da postekleni, nato dodamo grah. Jaz imam najraje mladi zamrznjen grah, ker je tako sladek. Solimo, popramo, prilijemo nekaj vode ali jušno osnovo, če jo imamo in zavremo. Zamrznjen grah je hitro kuhan in takoj ga dobro zmeljemo s paličnom mešalnikom. Sicer je juha že tako dovolj dobra, vendar jo jaz še pretlačim skozi sito, da je res čisto gladka. Dodam mleko in na krožniku še kislo smetano. Nami, pravi Larisa.
Brokolijeva kremna juha
Tale juh'ca je meni najboljša, pa včasih kar pozabim nanjo, ko razmišljam kaj bi še skuhala, potem jo pa v dveh tednih 3x jemo. Pa nisem samo jaz tista, ki se oblizujem, tudi otroka sta nora nanjo, je nikoli ni dovolj.
Na dveh žlicah olivnega olja v nekaj sekundah prepražimo česen, lahko dodamo žlico moke ali pa tudi ne. Če jo dodamo ne sme porjaveti. Na vse to dodamo brokoli (svež ali zamrznjen), prilijemo vodo in zavremo. Solimo, popramo in naribamo muškatni orešček. Se mi zdi, da zelo lepo zaokroži okus brokolija. Naj vre nekaj minut, potem pa vse skupaj dobro zmiksamo s paličnim mešalnikom. Če kuhate z manj maščobami dodajte mleko, drugače pa sladko smetano. To je to. V 10 min imamo svežo zelenjavno juhico z veliko vitamini. Ko postrežemo, dodamo na krožnik še žličko kisle smetane. Zraven paše bel kruh, popečen, ali pa kar tako. Za prste obliznit. Seveda za tiste, ki imamo radi brokoli.
Na dveh žlicah olivnega olja v nekaj sekundah prepražimo česen, lahko dodamo žlico moke ali pa tudi ne. Če jo dodamo ne sme porjaveti. Na vse to dodamo brokoli (svež ali zamrznjen), prilijemo vodo in zavremo. Solimo, popramo in naribamo muškatni orešček. Se mi zdi, da zelo lepo zaokroži okus brokolija. Naj vre nekaj minut, potem pa vse skupaj dobro zmiksamo s paličnim mešalnikom. Če kuhate z manj maščobami dodajte mleko, drugače pa sladko smetano. To je to. V 10 min imamo svežo zelenjavno juhico z veliko vitamini. Ko postrežemo, dodamo na krožnik še žličko kisle smetane. Zraven paše bel kruh, popečen, ali pa kar tako. Za prste obliznit. Seveda za tiste, ki imamo radi brokoli.
Hmmm
No, tale virozica, tako se je kasneje izkazalo, ni bila samo virozica, ampak je naš Majči imel vneto grlo in ker naslednji dan visoka vročina še ni popustila sva šla kar nazaj k zdravniku. Deloma tudi zato, ker so krvni testi pokazali zvišane vnetne parametre. In smo pristali na antibiotiku. Čudežno je že naslednji dan vročina padla in posledično se mu je vrnila dobra volja. Pa sem ga lepo obdržala doma ves teden, da se je dobro pozdravil, midva pa sva se imela prav luštno. Včeraj se je vrnil v vrtec, jaz ga pa že pogrešam.
Bo pa zato verjetno Larisa ostala doma, ker je danes nekaj driskala. Že ko sem prišla ponjo na telovadbo je imela flek na hlačkah, potem sem jo seveda tudi zavohala in smo morali vsi trije po hitrem postopku domov. In potem se je nadaljevalo, da je še kakšne pol urice grela školjko. Sicer sumim grozdje, ni pa rečeno, da ni kakšen virus. Še nismo imeli nikoli virusne driske. Ampak potem bi verjetno imela tudi vročino?
Mora biti vsak dan nekaj, da si slučajno ne bi oddahnila.
Bo pa zato verjetno Larisa ostala doma, ker je danes nekaj driskala. Že ko sem prišla ponjo na telovadbo je imela flek na hlačkah, potem sem jo seveda tudi zavohala in smo morali vsi trije po hitrem postopku domov. In potem se je nadaljevalo, da je še kakšne pol urice grela školjko. Sicer sumim grozdje, ni pa rečeno, da ni kakšen virus. Še nismo imeli nikoli virusne driske. Ampak potem bi verjetno imela tudi vročino?
Mora biti vsak dan nekaj, da si slučajno ne bi oddahnila.
Izjava tedna
Mami, ti boš pa zdaj imela dovolj, menda!
Sedele sva za mizo in jedle. Komentar je pa priletel, ker sem si vzela še drugi toast (samo toast). Saj ne vem zakaj toliko jem!
Sedele sva za mizo in jedle. Komentar je pa priletel, ker sem si vzela še drugi toast (samo toast). Saj ne vem zakaj toliko jem!
četrtek, 7. oktober 2010
Štirice
Ja, tudi zgornje štirice so verjetno že prejšnji teden pokukale na plan. Pa sem ju opazila šele včeraj. Tako, da imamo zdaj po novem 8 zobkov. Spodaj sta enici še vedno osamljeni, vendar dokaj veliki. In ko se nasmeji ni več brezzobi dojencl, ampak pokaže prav velike zobke. Prav smešno je videti, sploh spodaj, ko vidiš dva velika zobka, okoli pa nič.
Viroza in prvič bolan k zdravniku
Trenutno Majčija nekaj kuha. Včeraj je imel kar krepko čez 38 vročine, danes pa že zgodaj zjutraj vsaj 39. Mu niti nisem takoj merila, je dobil najprej sirup proti vročini, ker je bil zelo rdeč in jokav. Šele čez pol ure sem mu potem namerila dobrih 38, ko je sirup že prijel.
In sem se potem kar na hitro odločila, da ga peljem k zdravniku, ker že tri tedne smrka in kašlja in me je tale kašelj malo skrbel. Smrkanje je pravzaprav zdaj že boljše.
Skratka na hitro smo se oblekli, se odpeljali do vrtca, kjer je Larisa grozno jokala. Prav na silo jo je morala vzgojiteljica odtrgati od mene, ker nisem imela časa jo potolažiti. (Uh, to me bo še preganjalo ponoči!) Malo sem jo že stisnila k sebi in poskusila potolažiti, pa je začela samo še bolj jokati, revica. Ne vem kaj se zadnje čase dogaja z njo, da noče več v vrtec...
In začuda sva bila z MajEnejem že pet čez sedmo v ordinaciji. Pljučka so OK, ušeska tudi, tako da je verjetno vrtčevska viroza (glede na to, da sem kasneje izvedela od vzgojiteljice, da sta tudi že dva druga bolna od začetka tedna). Hitro se je še polulal v vrečico, potem je dobil še pikico v prstek in dal kri. Brez da bi trznil, pravzaprav mu je bilo zelo zanimivo.
Kako je ta otrok neverjetno priden. Res je tako zlat in zelo, zelo rad se stiska, cartla in se smeji.
In sem se potem kar na hitro odločila, da ga peljem k zdravniku, ker že tri tedne smrka in kašlja in me je tale kašelj malo skrbel. Smrkanje je pravzaprav zdaj že boljše.
Skratka na hitro smo se oblekli, se odpeljali do vrtca, kjer je Larisa grozno jokala. Prav na silo jo je morala vzgojiteljica odtrgati od mene, ker nisem imela časa jo potolažiti. (Uh, to me bo še preganjalo ponoči!) Malo sem jo že stisnila k sebi in poskusila potolažiti, pa je začela samo še bolj jokati, revica. Ne vem kaj se zadnje čase dogaja z njo, da noče več v vrtec...
In začuda sva bila z MajEnejem že pet čez sedmo v ordinaciji. Pljučka so OK, ušeska tudi, tako da je verjetno vrtčevska viroza (glede na to, da sem kasneje izvedela od vzgojiteljice, da sta tudi že dva druga bolna od začetka tedna). Hitro se je še polulal v vrečico, potem je dobil še pikico v prstek in dal kri. Brez da bi trznil, pravzaprav mu je bilo zelo zanimivo.
Kako je ta otrok neverjetno priden. Res je tako zlat in zelo, zelo rad se stiska, cartla in se smeji.
torek, 5. oktober 2010
Coldplay - Yellow Live in Sydney 2003
Sem si naredila zalogo, da ne iščem dobrih koncertnih posnetkov po spletu. Kar je dobro je pač dobro!
Tako zelo sem si želela na njihov koncert in zadnjo turnejo so imeli lani, pa so žal prišli v Videm malo po MajEnejevem rojstvu in ni bilo šans da grem. Saj nisem zelo žalovala, ker sem stiskala svojega sončka. Čakam pa novo turnejo in na enem od koncertov bom tudi jaz, tokrat mi ne uidejo.
sobota, 2. oktober 2010
Rahel biskvit za torto
Zelo rada preizkušam čisto nove jedi, ki jih še nikoli nisem jedla, ker se hitro naveličam določene hrane. Ker nimam fotospomina si kakšen dober recept zapišem na tiste majhne post-it listke. In če je stvar res dobra si kdaj zaželiš, da bi jo še jedel, vmes pa jaz ta listek seveda izgubim. Preden mi je kliknilo, da si lahko v blog zapišem tudi kaj "dobrega" sem izgubila že morje receptov.
Tukaj je povezava do nekaj res odličnih in rahlih receptov za biskvit:
temni biskvit
svetli biskvit za sadno torto
svetli biskvit
Še povezava do dobre kreme, ki ji potem lahko dodajamo okuse po svoji želji:
bavarska krema
Moja verzija za čokoladno torto:
Po receptu za temni biskvit spečemo biskvit. Jaz samo odmerim tri žlice manj moke, kolikor dodam kakava v prahu. Biskvit potem dvakrat prerežem in navlažim z 2dcl tekočine (1/3 malibu, 2/3 mleka).
Kremo naredim po receptu za bavarsko kremo, samo da dam 6 jajc in dvojno količino mleka in malo malibuja. Ko je krema skuhana, vanjo zamešam še 200g stopljene temne (70%) čokolade. In na koncu v delno ohlajeno seveda še 4dcl stepene sladke smetane. S toliko kreme pride tortni model do vrha poln. Vse to je najbolje narediti zvečer, da se čez noč dobro strdi v hladilniku, zjutraj pa okrasimo po želji.
Tale torta je res dobra, pa drugače nimam preveč rada čokoladne torte.
Tukaj je povezava do nekaj res odličnih in rahlih receptov za biskvit:
temni biskvit
svetli biskvit za sadno torto
svetli biskvit
Še povezava do dobre kreme, ki ji potem lahko dodajamo okuse po svoji želji:
bavarska krema
Moja verzija za čokoladno torto:
Po receptu za temni biskvit spečemo biskvit. Jaz samo odmerim tri žlice manj moke, kolikor dodam kakava v prahu. Biskvit potem dvakrat prerežem in navlažim z 2dcl tekočine (1/3 malibu, 2/3 mleka).
Kremo naredim po receptu za bavarsko kremo, samo da dam 6 jajc in dvojno količino mleka in malo malibuja. Ko je krema skuhana, vanjo zamešam še 200g stopljene temne (70%) čokolade. In na koncu v delno ohlajeno seveda še 4dcl stepene sladke smetane. S toliko kreme pride tortni model do vrha poln. Vse to je najbolje narediti zvečer, da se čez noč dobro strdi v hladilniku, zjutraj pa okrasimo po želji.
Tale torta je res dobra, pa drugače nimam preveč rada čokoladne torte.
sreda, 29. september 2010
torek, 28. september 2010
Santana. Samba Pa Ti
Tukaj pa praktično ni kaj za napisat. Ali pa.
Enkrat bi ga rada v živo slišala.
Ob tem komadu mi gredo dlake pokonci, to je pri meni znak, da je glasba vrhunska.
Santana pa na vsakem koncertu zaigra čisto nov komad Samba Pa Ti.
Scorpions - Still Loving You (lyrics)
Ne morem mimo, da ne objavim eno izmed mojih pesmi naj naj vseh časov, zagotovo v top 10 izboru. To sta moja sončka poslušala še v trebuščku.
Težave z želodcem
Če sploh lahko temu tako rečem. Zdaj sem se končno naročila za pregled, po celem letu kalvarije.
Stvar je pa taka.
Operacija žolča mi ni kaj bistveno pomagala. Dvomim celo, če je pri vseh moji težavah sploh imel kaj zraven žolč. Moram priznati, da se je ob diagnozi žolčnih kamnov tudi meni zdelo malo čudno, pa sem si rekla, da zdravniki že vedo. Se spomnim, da sem takrat vprašala, če se da to rešiti tudi brez operacije, da bi se samo z laserjem razbilo te kamenčke, pa sem dobila jasen odgovor, da niti slučajno, ker so kamni preveliki. Seveda se je po operaciji pokazalo, da se je na stenah žolča nabral samo drobir (to ima verjetno marsikateri zemljen), vendar pa naj bi bil žolčnik tako vidno kronično vnet in poln izrastkov, da bi ga v vsakem primeru morali odstraniti. In so ga poslali na analizo v LKC, zaradi morebitnih rakavih sprememb. To me sploh ni skrbelo in seveda so bili testi negativni. No, in po vsem tem bi se počasi morala počutiti bolje, pa se nisem. Kljub vsem dietam, sem nazadnje še najlažje jedla kruh (lačna sem vseeno), za kruh pa vemo, kam te pripelje. V širino. Ha, ha. Pa seveda vsake toliko sredi noči tak napad, da ves teden nisem prišla k sebi. Takšnih bolečin res nikomur ne privoščim. In vse to od lanskega septembra. Seveda mi je zdravnica svetovala naj preneham z dojenjem, da bi lahko vzela kaj proti bolečinam.
Zdaj vidim, da sem kljub kalvariji dobro naredila, saj je Maj Enej postal nahoden nekaj dni po tem ko sva se nehala dojiti, pred tem je bil večinoma čisto zdrav. Vsekakor se mu je imunski sistem dobro zgradil in mu ne bo hudega.
Sem pa zdaj vsaj dobila tablete. najprej 20mg na dan, to dozo pa mi je moja zdravnica povečala na 80mg in glej ga zlomka, v soboto zvečer sedim na kavču in ugotovim, da me čisto nič ne boli. Neverjeten občutek, ko se že tako navadiš bolečine, da je že del tebe. In sem po letu dni bolečin uživala, zdaj pa čakam kdaj me bodo poklicali na pregled, da končno vidim kaj mi je. Kakšnih 6 tednov naj bi bila čakalna doba za nas smrtnike.
Stvar je pa taka.
Operacija žolča mi ni kaj bistveno pomagala. Dvomim celo, če je pri vseh moji težavah sploh imel kaj zraven žolč. Moram priznati, da se je ob diagnozi žolčnih kamnov tudi meni zdelo malo čudno, pa sem si rekla, da zdravniki že vedo. Se spomnim, da sem takrat vprašala, če se da to rešiti tudi brez operacije, da bi se samo z laserjem razbilo te kamenčke, pa sem dobila jasen odgovor, da niti slučajno, ker so kamni preveliki. Seveda se je po operaciji pokazalo, da se je na stenah žolča nabral samo drobir (to ima verjetno marsikateri zemljen), vendar pa naj bi bil žolčnik tako vidno kronično vnet in poln izrastkov, da bi ga v vsakem primeru morali odstraniti. In so ga poslali na analizo v LKC, zaradi morebitnih rakavih sprememb. To me sploh ni skrbelo in seveda so bili testi negativni. No, in po vsem tem bi se počasi morala počutiti bolje, pa se nisem. Kljub vsem dietam, sem nazadnje še najlažje jedla kruh (lačna sem vseeno), za kruh pa vemo, kam te pripelje. V širino. Ha, ha. Pa seveda vsake toliko sredi noči tak napad, da ves teden nisem prišla k sebi. Takšnih bolečin res nikomur ne privoščim. In vse to od lanskega septembra. Seveda mi je zdravnica svetovala naj preneham z dojenjem, da bi lahko vzela kaj proti bolečinam.
Zdaj vidim, da sem kljub kalvariji dobro naredila, saj je Maj Enej postal nahoden nekaj dni po tem ko sva se nehala dojiti, pred tem je bil večinoma čisto zdrav. Vsekakor se mu je imunski sistem dobro zgradil in mu ne bo hudega.
Sem pa zdaj vsaj dobila tablete. najprej 20mg na dan, to dozo pa mi je moja zdravnica povečala na 80mg in glej ga zlomka, v soboto zvečer sedim na kavču in ugotovim, da me čisto nič ne boli. Neverjeten občutek, ko se že tako navadiš bolečine, da je že del tebe. In sem po letu dni bolečin uživala, zdaj pa čakam kdaj me bodo poklicali na pregled, da končno vidim kaj mi je. Kakšnih 6 tednov naj bi bila čakalna doba za nas smrtnike.
Dojenje, spanje in zobki
Danes 14 dni nazaj se je Maj Enej nazadnje dojil. Tako mi je svetovala zobozdravnica, ker se je dojil večinoma še ponoči in je nazadnje preseglo že vse meje. Zbudil se je namreč že okli 2h in potem kljub dojenju ni hotel spati še vsaj dve uri. Seveda je to nespanje vplivalo na vso družino, jaz sem bila že čisto fizično in psihično na tleh.
In potem se je to zbujanje in jokanje nadaljevalo, seveda zdaj zato, ker ni dobil zize. To sem tudi pričakovala, vendar je bil tako vztrajen, da sva ga nazadnje z Robijem mirila in polagala nazaj v posteljo ure, v izmenah. V soboto sem imela vsega dovolj in se odločila, da ga po začetnem preverjanju, če ni res kaj narobe, pustim dreti. Najtežja odločitev do zdaj, ampak, če res čisto nič ni pomagalo (nisem prižigala luči, nisem govorila, samo pobožala in položila nazaj v posteljo, ker je zmeraj stal, piti nikoli ni hotel), je kot zadnja rešila bilka ostal še trdi način. Kakšno uro je hlipal, jaz sem hotela ničkolikokrat k njemu, pa sem le nekako zdržala in je zaspal nazaj (to me bo preganjalo še na moj zadnji dan), in očitno prej kot če bi bila jaz ob njem. V nedeljo je bilo podobno, le da je vztrajal bistveno manj časa, včeraj se je zbudil pa šele ob petih in ko sem mu dala dudo je tudi takoj zaspal nazaj in spal še do šeste. In danes enako. ??????? Prej taka kalvarija vsako noč, da me je že bilo strah večera, potem pa po dveh dneh vse OK??? Aaaaaaaaaaaaaaaa. Če se bo tako nadaljevalo, se bom končno po treh letih lahko malo naspala, ker zdaj tudi Larisa kar dobro spi, če pa ne, pa vsaj kaže, da smo na dobri poti.
Sem ga pa včeraj zjutraj malo nesla k sebi v posteljo, da se pocartava, ker je bil tako priden, pa je takoj izpljunil dudo in iskal zizo. Po 14 dneh še vedno ni pozabil, revček. In odkar ne ziza, je čisto nor na dudo, ki je bila predtem bolj kot ne postranska zadeva. Še zaspal je lahko brez nje, danes pa jo hoče imeti ves dan. Kaj hočemo nekaj mora imeti za zamenjavo. Po novem letu bomo pa tudi dudo postopoma odvadili.
Larisa se je te dni tudi že nekako navadila njegovega jokanja in tečnarjenja ponoči, se je pa neprenehoma zbujala tudi ona in ga mirila s pssssst. Je bila revica tudi ona zjutraj čisto neprespana.
Z zobki, je pa tako, da Majčiju lezejo ven zgornje štirice, vsak čas bodo zunaj. Zanimivo je to, da je prvi zobek dobil točno 6 mesecev kasneje kot Larisa. Pri devetih mesecih in pol je pokukala ven prva spodnja enica (mislim da leva), teden zatem še druga. Pri enajstih mesecih in pol, ko smo bili ravno na morju pa sta se pokazali tudi zgornji enici in skoraj v isti sapi še dvojkici. Zato je bil na morju kar tečka. So pa vsi zobki lepi in zdravi in tudi sam si jih že veselo drgne s krtačko.
Larisa ima pa lepe zobke, samo na zalivanje štiric jo peljem čez 14 dni, in takrat bo dobila tudi napotnico za ortodonta, ker ji po besedah zobozdravnice postrani raste čeljust. Hmmm, to mi ni ravno jasno, kaj bodo naredili, pa pustimo se presenetiti. Si pa zelo rada umiva zobke in tudi zelo temeljita je pri tem. Vsem priporočam električne krtačke, ker res veliko bolje umijejo zobe, sploh pri tamalih, ki še niso čisto zavestni pri ščetkanju.
In potem se je to zbujanje in jokanje nadaljevalo, seveda zdaj zato, ker ni dobil zize. To sem tudi pričakovala, vendar je bil tako vztrajen, da sva ga nazadnje z Robijem mirila in polagala nazaj v posteljo ure, v izmenah. V soboto sem imela vsega dovolj in se odločila, da ga po začetnem preverjanju, če ni res kaj narobe, pustim dreti. Najtežja odločitev do zdaj, ampak, če res čisto nič ni pomagalo (nisem prižigala luči, nisem govorila, samo pobožala in položila nazaj v posteljo, ker je zmeraj stal, piti nikoli ni hotel), je kot zadnja rešila bilka ostal še trdi način. Kakšno uro je hlipal, jaz sem hotela ničkolikokrat k njemu, pa sem le nekako zdržala in je zaspal nazaj (to me bo preganjalo še na moj zadnji dan), in očitno prej kot če bi bila jaz ob njem. V nedeljo je bilo podobno, le da je vztrajal bistveno manj časa, včeraj se je zbudil pa šele ob petih in ko sem mu dala dudo je tudi takoj zaspal nazaj in spal še do šeste. In danes enako. ??????? Prej taka kalvarija vsako noč, da me je že bilo strah večera, potem pa po dveh dneh vse OK??? Aaaaaaaaaaaaaaaa. Če se bo tako nadaljevalo, se bom končno po treh letih lahko malo naspala, ker zdaj tudi Larisa kar dobro spi, če pa ne, pa vsaj kaže, da smo na dobri poti.
Sem ga pa včeraj zjutraj malo nesla k sebi v posteljo, da se pocartava, ker je bil tako priden, pa je takoj izpljunil dudo in iskal zizo. Po 14 dneh še vedno ni pozabil, revček. In odkar ne ziza, je čisto nor na dudo, ki je bila predtem bolj kot ne postranska zadeva. Še zaspal je lahko brez nje, danes pa jo hoče imeti ves dan. Kaj hočemo nekaj mora imeti za zamenjavo. Po novem letu bomo pa tudi dudo postopoma odvadili.
Larisa se je te dni tudi že nekako navadila njegovega jokanja in tečnarjenja ponoči, se je pa neprenehoma zbujala tudi ona in ga mirila s pssssst. Je bila revica tudi ona zjutraj čisto neprespana.
Z zobki, je pa tako, da Majčiju lezejo ven zgornje štirice, vsak čas bodo zunaj. Zanimivo je to, da je prvi zobek dobil točno 6 mesecev kasneje kot Larisa. Pri devetih mesecih in pol je pokukala ven prva spodnja enica (mislim da leva), teden zatem še druga. Pri enajstih mesecih in pol, ko smo bili ravno na morju pa sta se pokazali tudi zgornji enici in skoraj v isti sapi še dvojkici. Zato je bil na morju kar tečka. So pa vsi zobki lepi in zdravi in tudi sam si jih že veselo drgne s krtačko.
Larisa ima pa lepe zobke, samo na zalivanje štiric jo peljem čez 14 dni, in takrat bo dobila tudi napotnico za ortodonta, ker ji po besedah zobozdravnice postrani raste čeljust. Hmmm, to mi ni ravno jasno, kaj bodo naredili, pa pustimo se presenetiti. Si pa zelo rada umiva zobke in tudi zelo temeljita je pri tem. Vsem priporočam električne krtačke, ker res veliko bolje umijejo zobe, sploh pri tamalih, ki še niso čisto zavestni pri ščetkanju.
nedelja, 12. september 2010
Izjava tedna
Da si sposodim idejo mamice in avtorice odličnega spletnega dnevnika našega skoraj soimenjaka.
V resnici so te izjave tako izvirne, da jih je vredno zapisati. Pa jih navadno že čez nekaj dni pozabim. Tele pa ne morem kar tako:
"Mami, če bi jaz imela tako veliko zizo bi vse otročke prestrašla!"
Po huronskem smehu atija sem naši nagajivki seveda razložila, da imajo otročki radi zize. Na to, da jih Maj Enej obožuje začuda ni imela odgovora.
V resnici so te izjave tako izvirne, da jih je vredno zapisati. Pa jih navadno že čez nekaj dni pozabim. Tele pa ne morem kar tako:
"Mami, če bi jaz imela tako veliko zizo bi vse otročke prestrašla!"
Po huronskem smehu atija sem naši nagajivki seveda razložila, da imajo otročki radi zize. Na to, da jih Maj Enej obožuje začuda ni imela odgovora.
petek, 10. september 2010
Tudi Maj Enej je zakorakal v vrtec
Pa še res je - zakorakal! Preden smo šli drugič na morje je res kakšen korak naredil že sam, po vrnitvi z morja pa je začel že prav pogumno racati in tudi padati seveda. Pa ga to sploh ni motilo in tako je veselo zakorakal tudi v vrtec. Prvi dan sem bila z njim in je dve urici prav radovedno raziskoval. Naslednji dan sem ga že pustila za urico samega in ni prav nič jokal. Še ni vedel kaj ga čaka. Tretji dan, to je prejšnji petek, je ostal že dve urici in je bilo tudi vse ok. No, v ponedeljek pa je že malo zajokcal, ko sem po dveh uricah prišla ponj, prav tako je bilo tudi v torek. V sredo smo se pa z vzgojiteljico opogumile in je ostal do kosila. Ko sem prišla ponj in me je zagledal pri vratih se je začel na ves glas jokati, češ a si le prišla. Pa je bil drugače bojda ves čas priden. In ker je ravno sedel za mizo in si tlačil polno žlico v usta se mu je seveda fino zaletelo, da je komaj prišel do sape. No, včeraj je bil tudi priden in zajokal samo ko sem prišla pa kosilu ponj, danes pa ni več niti pisnil in bil ves čas dobre volje, tudi ko me je zagledal.
Zdaj nas čaka drugi teden, ko ga bom verjetno v torek že pustila prespati. To pa bo čisto druga štorija, ker je fant navajen, da podnevi dobi še zizo. Ampak pustimo se presenetiti. Ne bi imela nič proti, če bo lažje kot pričakujem. Zaenkrat me je že pozitivno presenetil. Je pa res, da je precej manj boječ, kot je bila Larisa. Ona si še zdaj ničesar ne upa poizkusiti, če je zraven kdo, ki ga ne pozna. Maj Enej pa glede tega nima nikakršnih problemov, na vso srečo.
Nekaj utrinkov s prvega dne v vrtcu, sicer bolj slabe kvalitete, ker so fotografije s starega telefona, pa vendar dovolj dobro opišejo radovednost našega malčka.
Zdaj nas čaka drugi teden, ko ga bom verjetno v torek že pustila prespati. To pa bo čisto druga štorija, ker je fant navajen, da podnevi dobi še zizo. Ampak pustimo se presenetiti. Ne bi imela nič proti, če bo lažje kot pričakujem. Zaenkrat me je že pozitivno presenetil. Je pa res, da je precej manj boječ, kot je bila Larisa. Ona si še zdaj ničesar ne upa poizkusiti, če je zraven kdo, ki ga ne pozna. Maj Enej pa glede tega nima nikakršnih problemov, na vso srečo.
Nekaj utrinkov s prvega dne v vrtcu, sicer bolj slabe kvalitete, ker so fotografije s starega telefona, pa vendar dovolj dobro opišejo radovednost našega malčka.
nedelja, 29. avgust 2010
Morje drugič
Tukaj je pa še nekaj utrinkov z druge runde.
Na rabski fjeri
Trije mušketirji na vlakcu
Uuuu, kako je vroče
Poglejte me, kako sem lepa.
Sem si le priboril najbolj zaseden fotelj.
Kako sem bila utrujena in nič lepšega ni, kot zaspati zunaj.
Poglej, ati, da znam voziti avto!
V elementu
Pred nevihto
V odhajanju
Pa še video posnetek za konec:
Morje prvič
Še nekaj utrinkov z Raba - prvi del:
Pogled na Jablanac in čakajočo kolono na trajekt
Trije mušketirji na trajektu
Larisa v elementu - trampolin za 10 kun/5min
Na vlakcu
Spet na naši priljubljeni mivki
Takole pa je spal Maj Enej
Spet doma
Tako sta pa sončka lahko čofotala čisto sama.
petek, 16. april 2010
8 mesecev
Ravno na dan, ko je Maj Enej dopolnil osem mesecev, se je ob opori prvič postavil sam na noge. Zdaj to redno počne že teden dni in vedno bolje mu gre. Je pa smešen ko se prekopicne, ker je še zelo nestabilen ali pa se spusti ob opori in pade na rito. Včasih tudi z glavico udari po tleh, ker nisem vedno tako hitra, da bi ga ujela in potem jokamo...pa je čez nekaj minut vse pozabljeno in začne znova.
Okroglih devet kilogramov ima in ker tako malo je, se v enem mesecu skorajda ni zredil. Zdaj ga tehtam na Wii konzoli, pač z obleko vred in nimam več tako natančnih meritev, vseeno pa me skrbi, ker je spet tako neješč. Sem že mislila, da bo začel jesti, pa se je nalezel viroze od Larise in ga je minilo do vsega. Zdi se mi, da so končno začeli tudi zobki izraščat, ker si je spet začel drgnit dlesni in zraven neznansko tečnari. Vse tako kaže, da je spet eno težavno obdobje pred nami.
Navajam ga na lonček, da bi spil malo čaja in je res včeraj začel bolj konkretno piti. Mogoče ga bom tako lahko odtrgala čez dan od zize, ker se nekako ne more in ne more odvadit. Vsakič znova zahteva svojo porcijo, pa sem se vdala zdaj ko je bolenček, potem pa res ne dobi več. Imam res že vsega dovolj.
Okroglih devet kilogramov ima in ker tako malo je, se v enem mesecu skorajda ni zredil. Zdaj ga tehtam na Wii konzoli, pač z obleko vred in nimam več tako natančnih meritev, vseeno pa me skrbi, ker je spet tako neješč. Sem že mislila, da bo začel jesti, pa se je nalezel viroze od Larise in ga je minilo do vsega. Zdi se mi, da so končno začeli tudi zobki izraščat, ker si je spet začel drgnit dlesni in zraven neznansko tečnari. Vse tako kaže, da je spet eno težavno obdobje pred nami.
Navajam ga na lonček, da bi spil malo čaja in je res včeraj začel bolj konkretno piti. Mogoče ga bom tako lahko odtrgala čez dan od zize, ker se nekako ne more in ne more odvadit. Vsakič znova zahteva svojo porcijo, pa sem se vdala zdaj ko je bolenček, potem pa res ne dobi več. Imam res že vsega dovolj.
nedelja, 28. marec 2010
Prespana noč in Lakom lačen
Pa smo jo le dočakali. Maj Enej je včeraj spal od desete zvečer pa do pol sedme zjutraj. Božansko! Sicer sem se jaz morala ponoči zbuditi, da sem vzela antibiotik (spet ena od mojih angin), ampak podarjenemu konju se menda ne gleda v zobe. Sonček moj, mu je le enkrat uspelo. Zjutraj sem se sicer zbudila mokra, ker je to pač nekaj nepojmljivega za moje joške, pa je potem hitro spraznil mlekarne.
no, danes ponoči je stvar bila zopet čisto drugačna, bolj po ustaljenih tirnicah. Do enajstih zvečer ni hotel zaspati. Potem se je zbudil ob enih, pa spet ob treh, nakar je kar ostal pri meni v postelji in bolj kot ne se je premetaval do šeste, ko se je zbudila še Larisa. Počasi bo že. Ga bom poskušala zvečer čim bolj napitat, ker nekaj je očitno -
naš sonči je končno pričel jesti. Zdaj že lahko rečem, da zadnje štiri dni je dokaj normalno. Začel je končno odpirati usta in prav z veseljem je. Prej je bila stvar bolj taka, da je zraven stokal in ni hotel odpirati ust. In tistih nekaj majhnih žličk sem mu bolj po naklučju spravila v usta. Da sam odpira usta je nekaj čisto novega in poje ves lonček, kakšnih 140 - 180ml. Sanjsko.
Robi sicer pravi, da sem sama kriva, da ni jedel, ker je še vedno dobil zizo. Ampak kaj pa naj bi naredila, če drugega ni hotel. Lačen pač ni mogel biti, je že sicer tako malo pojedel. Zdaj se mu je odprlo in bom lahko dnevne obroke v celoti zamenjala za gosto hrano. Zjutraj in zvečer se bova pa še dojila in se malo cartala. Ponoči pa upam, da čimprej pozabi na zizo, hi, hi.
no, danes ponoči je stvar bila zopet čisto drugačna, bolj po ustaljenih tirnicah. Do enajstih zvečer ni hotel zaspati. Potem se je zbudil ob enih, pa spet ob treh, nakar je kar ostal pri meni v postelji in bolj kot ne se je premetaval do šeste, ko se je zbudila še Larisa. Počasi bo že. Ga bom poskušala zvečer čim bolj napitat, ker nekaj je očitno -
naš sonči je končno pričel jesti. Zdaj že lahko rečem, da zadnje štiri dni je dokaj normalno. Začel je končno odpirati usta in prav z veseljem je. Prej je bila stvar bolj taka, da je zraven stokal in ni hotel odpirati ust. In tistih nekaj majhnih žličk sem mu bolj po naklučju spravila v usta. Da sam odpira usta je nekaj čisto novega in poje ves lonček, kakšnih 140 - 180ml. Sanjsko.
Robi sicer pravi, da sem sama kriva, da ni jedel, ker je še vedno dobil zizo. Ampak kaj pa naj bi naredila, če drugega ni hotel. Lačen pač ni mogel biti, je že sicer tako malo pojedel. Zdaj se mu je odprlo in bom lahko dnevne obroke v celoti zamenjala za gosto hrano. Zjutraj in zvečer se bova pa še dojila in se malo cartala. Ponoči pa upam, da čimprej pozabi na zizo, hi, hi.
nedelja, 21. marec 2010
Pesmarica, Janez Bitenc, Jelka Reichman in še kaj
Larisa je živa pesmarica, sem razmišljala včeraj. Je res, da sva se ogromno pesmic naučile skupaj, jih je pa tudi prav veliko takih, da se jih bom morala naučiti od nje še jaz, da bova lahko skupaj pele.
Bivša soseda je podarila Larisi slikanico, pravzaprav pesmarico Pisani klobuček Janeza Bitenca, Jelka Reichman pa jo je ilustrirala. Otroška klasika, ki sodi v vsak slovenski dom. Pa še notni zapis vsebuje, da lahko pesmi zapojemo. Večina nas je odraščala ob teh pesmicah in čudovitih ilustracijah. Kdo ne pozna Kuža pazi ali Naša četica koraka ali pa teh čudovitih obrazov, ki jih je upodobila Jelka. Meni so njene ilustracije res polepšale otroštvo. Nekaj njenih najlepših ilustracij je konec lanskega leta izšlo v knjigi Čudežni vrt, ki jo z Lariso z veseljem prebirava preden gre zvečer spat.
Da ostanem pri otroških pesmih, nekaj sem se jih morala naučiti znova, ker sem jih pozabila, večino pa sem se jih naučila čisto na novo. In potem si ob čiščenju in kuhanju (kaj drugega trenutno žal ne počenjam) pojem namesto rock vižic pojem otroške pesmi. Kako se meni svet spreminja.
Tukaj pa seznamček, da imamo vedno idejo katero zapeti.
Ringaraja,
Kuža pazi,
Naša četica koraka,
Pisani klobuček,
Ježek, teka, teka,
Sneženi mož,
Ob bistrem potoku je mlin,
Muce bele, muce črne (za lahko noč),
Polna luna (tudi za lahko noč),
Dobro jutro,
Fiju, fiju (Palček muzikant),
Burja piha,
Rdeči tulipan,
Zima bela,
Barčica po morju plava,
Šmentana muha,
Pleši pleši, črni kos (te ne znamo cele)
Štiri račke,
Metuljček cekinček,
Avto iz čokolade (to se zdaj učiva),
Abraham ima sedem sinov,
pa še kaj bi se našlo. Navadno se vedno Larisa spomni kaj bova pele.
Bivša soseda je podarila Larisi slikanico, pravzaprav pesmarico Pisani klobuček Janeza Bitenca, Jelka Reichman pa jo je ilustrirala. Otroška klasika, ki sodi v vsak slovenski dom. Pa še notni zapis vsebuje, da lahko pesmi zapojemo. Večina nas je odraščala ob teh pesmicah in čudovitih ilustracijah. Kdo ne pozna Kuža pazi ali Naša četica koraka ali pa teh čudovitih obrazov, ki jih je upodobila Jelka. Meni so njene ilustracije res polepšale otroštvo. Nekaj njenih najlepših ilustracij je konec lanskega leta izšlo v knjigi Čudežni vrt, ki jo z Lariso z veseljem prebirava preden gre zvečer spat.
Da ostanem pri otroških pesmih, nekaj sem se jih morala naučiti znova, ker sem jih pozabila, večino pa sem se jih naučila čisto na novo. In potem si ob čiščenju in kuhanju (kaj drugega trenutno žal ne počenjam) pojem namesto rock vižic pojem otroške pesmi. Kako se meni svet spreminja.
Tukaj pa seznamček, da imamo vedno idejo katero zapeti.
Ringaraja,
Kuža pazi,
Naša četica koraka,
Pisani klobuček,
Ježek, teka, teka,
Sneženi mož,
Ob bistrem potoku je mlin,
Muce bele, muce črne (za lahko noč),
Polna luna (tudi za lahko noč),
Dobro jutro,
Fiju, fiju (Palček muzikant),
Burja piha,
Rdeči tulipan,
Zima bela,
Barčica po morju plava,
Šmentana muha,
Pleši pleši, črni kos (te ne znamo cele)
Štiri račke,
Metuljček cekinček,
Avto iz čokolade (to se zdaj učiva),
Abraham ima sedem sinov,
pa še kaj bi se našlo. Navadno se vedno Larisa spomni kaj bova pele.
sobota, 20. marec 2010
Vrtnar
Najmlajši v naši družini se je včeraj že pobližje spoznal z zemljo. Rože mi je že v preteklosti pocufal, predvsem naš fikus, zdaj se je pa lotil zemlje taistega fikusa.
Trenutek sem ga pustila samega (beri: bila sem dva metra vstran), da mu pripravim kosilo, medtem se je lump veselo odplazil do fikusa, se dvignil in metal zemljo iz lonca. Oči žal nimam na hrbtu, fant je pa presenetljivo hiter, kadar ni treba. Pa sem imela spet packarijo. Eh, saj ni bilo tako hudo, sem se malo nasmejala, ker je že prav nabrit. Danes sem si sušila lase s fenom. Maj Enej me vedno rad gleda pri tem početju in je tačas čisto priden. Preden sem se začela sušiti sem ga položila na kavč kot vedno, seveda dobro založenega. No, in si tako fenam lase, kar naenkrat pa me lump močno pocuka za lase. Se je lepo čisto sam vsedel, ker se je odločil, da bo tudi on sodeloval, so lasje preveč dobra vaba, da bi to zamusil.
Tako da, ja, naš sonček tokrat zares čisto samostojno sedi.
Trenutek sem ga pustila samega (beri: bila sem dva metra vstran), da mu pripravim kosilo, medtem se je lump veselo odplazil do fikusa, se dvignil in metal zemljo iz lonca. Oči žal nimam na hrbtu, fant je pa presenetljivo hiter, kadar ni treba. Pa sem imela spet packarijo. Eh, saj ni bilo tako hudo, sem se malo nasmejala, ker je že prav nabrit. Danes sem si sušila lase s fenom. Maj Enej me vedno rad gleda pri tem početju in je tačas čisto priden. Preden sem se začela sušiti sem ga položila na kavč kot vedno, seveda dobro založenega. No, in si tako fenam lase, kar naenkrat pa me lump močno pocuka za lase. Se je lepo čisto sam vsedel, ker se je odločil, da bo tudi on sodeloval, so lasje preveč dobra vaba, da bi to zamusil.
Tako da, ja, naš sonček tokrat zares čisto samostojno sedi.
petek, 19. marec 2010
Spanje
Maj Enej sedem mesecev
Prvo skupno kopanje
Maj Enej sedem mesecev
Sem malo brskala nazaj po blogu. In sem ugotovila, da je bilo polno prvih....., samo prve prespane noči nisem našla. Sicer je Larisa spala veliko bolje ponoči kot Maj Enej, čeprav je še danes polno zbujanja ponoči. Majči jo seveda na veliko prekaša. Zadnji teden, ko se je nalezel prehlada od Larise se zbuja na vsake pol urice in spi kar pri meni v postelji. Ker imam take bolečine v križu da komaj hodim, ne bi zdržala vstati stokrat na noč. Pa sem ga prejšnji teden že selila v Larisino sobo, z mojim jogijem vred. Ko bo zdrav bom spet poskusila, čeprav vem, da bo potrebno parkrat na noč vstati. In Larisa se zjutraj vedno joče ko se zbudi, bosta morala skupaj vstajat tam najkasneje ob šestih. Tako ima Larisa naučeno uro.
Si ne predstavljam kakšno razkošje je, da bi imela otroka vsak svojo sobo. In kakšno razkošje bi bilo eno noč vsaj štiri urice v kosu spati. Sploh zdaj, ko sem imela spet žolčni napad in se mi že meša od bolečin, utrujenosti in nespanja. Vse bi bilo lažje, če bi le jaz bila zdrava, pa mi, vsaj tako kaže, operacija ni nič pomagala. Grem spet na strogo dieto - star kruh in kuhan krompir, ostalo hrano lahko pozabim.
Komaj čakam tistega 'enkrat' s katerim se tolažim, da bo že bolje, vse skupaj - spanje in zdravje.
petek, 12. marec 2010
Maj Enej
1 mesec
2 meseca
4 mesece
5 mesecev
6 mesecev
Pa smo dopolnili sedem mesecev. Kar naenkrat je minilo in komaj uspem spremljati vse kar se dogaja. Čas beži veliko hitreje kot pri Larisi. Mi je kar malo žal, da bo prvo leto njegovega življenja minilo kot blisk.
Torej naš malček se še vedno veselo doji. Pri petih mesecih in pol sem začela uvajati gosto hrano, pa je za razliko do Larise vse letelo ven iz ust. Larisa je namreč zelo rada jedla, Maj Enej pa nikakor. Sicer sem vseskozi imela težave, ker je tudi mleka spil zelo malo. Večinoma se doji dve do tri minute in še to samo na eni strani. Tako sem prisiljena, da si po dojenju mleko še črpam, da je sploh dovolj spodbude za nastajanje mleka. V nasprotnem primeru bi bil že zdavnaj na adaptiranem mleku. Pač mi vzame ogromno časa, pa se obrestuje. Kot dojenček je veliko bolj zadovoljen in miren, le pred spanjem na dolgo godrnja ali pa glasno protestira. Pač od zaspanosti. In ponoči se kar veliko zbuja. Le zadnji teden, torej od ponedeljka naprej, ko sem ga prestavila v Larisino sobo, se je začel zbujati in jesti le enkrat na noč. Dovolj trden dokaz, da ga je nekogaršnje smrčanje motilo pri spanju.
Skratka, da nadaljujem z uvajanjem goste hrane - šele zadnji teden je začel toliko jesti, da sploh lahko rečem, da kaj poje. Kakšnih 60ml sadne ali zelenjavne kašice, pa mlečno kašico za večerjo. Prej mi je večino izpljunil ali pa sploh ni hotel odpreti ust. Sem sprejela, da bo pri tem potrebno veliko potrpežljivosti.
Kar se gibalnega razvoja tiče, je čisto po knjigah. Trenutno samostojno sedi, če ga posedeš, samo iz ležečega položaja pa se še ne vsede sam. Se trudi, pa mu zaenkrat še ni uspelo, je pa še samo vprašanje časa. Plazi se po trebuhu že kakšne tri tedne, tako da ga je vsepovsod polno, češrav mu omejim prostor za plazenje. Tudi na vse štiri se postavlja. Iz hrbta na trebuh se je obrnil pri kakšnih treh mesecih, zdaj pa se zelo rad vali, pravimo, da dela palačinke.
Kar se tiče zobkov-uh, ti nagajivčki. Od tretjega meseca si močno drgne dlesni in se slini v potokih, zobki se tudi čutijo že skoraj zunaj, pa jih ni in ni. Občasno je zaradi tega zelo tečen, po drugi strani me pa vsaj v zizo ne grize.
Zelo rad mečka papir in obožuje Lariso, ona pa njega. Ko jo vidi se na glas smeji od veselja. Kadar je dobre volje na glas vriska in potem se vsi smejimo skupaj z njim.
Naročite se na:
Objave (Atom)