Pa še res je - zakorakal! Preden smo šli drugič na morje je res kakšen korak naredil že sam, po vrnitvi z morja pa je začel že prav pogumno racati in tudi padati seveda. Pa ga to sploh ni motilo in tako je veselo zakorakal tudi v vrtec. Prvi dan sem bila z njim in je dve urici prav radovedno raziskoval. Naslednji dan sem ga že pustila za urico samega in ni prav nič jokal. Še ni vedel kaj ga čaka. Tretji dan, to je prejšnji petek, je ostal že dve urici in je bilo tudi vse ok. No, v ponedeljek pa je že malo zajokcal, ko sem po dveh uricah prišla ponj, prav tako je bilo tudi v torek. V sredo smo se pa z vzgojiteljico opogumile in je ostal do kosila. Ko sem prišla ponj in me je zagledal pri vratih se je začel na ves glas jokati, češ a si le prišla. Pa je bil drugače bojda ves čas priden. In ker je ravno sedel za mizo in si tlačil polno žlico v usta se mu je seveda fino zaletelo, da je komaj prišel do sape. No, včeraj je bil tudi priden in zajokal samo ko sem prišla pa kosilu ponj, danes pa ni več niti pisnil in bil ves čas dobre volje, tudi ko me je zagledal.
Zdaj nas čaka drugi teden, ko ga bom verjetno v torek že pustila prespati. To pa bo čisto druga štorija, ker je fant navajen, da podnevi dobi še zizo. Ampak pustimo se presenetiti. Ne bi imela nič proti, če bo lažje kot pričakujem. Zaenkrat me je že pozitivno presenetil. Je pa res, da je precej manj boječ, kot je bila Larisa. Ona si še zdaj ničesar ne upa poizkusiti, če je zraven kdo, ki ga ne pozna. Maj Enej pa glede tega nima nikakršnih problemov, na vso srečo.
Nekaj utrinkov s prvega dne v vrtcu, sicer bolj slabe kvalitete, ker so fotografije s starega telefona, pa vendar dovolj dobro opišejo radovednost našega malčka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar