Strani

četrtek, 29. maj 2008

Deseti zobek

Čisto po naključju sem včeraj odkrila še deseti zobek. Desna zgornja trojkica je tudi že zunaj. Zdaj čakamo še spodnji dve trojkici, ker se nanormalno slini. Po tleh nastaja za njo slinasta sled, ker se ji kar cedi z brade in okoli ustec, sploh pod spodnjo ustnico je dobila spuščajčke, ker ima tam ves čas mokro. Ne uspem cel dan za njo letat in jo brisat.

torek, 27. maj 2008

Se bliža najino slovo. Dobesedno tako razumem začetek službe, kot da se poslavljam od otroka. Grozen občutek, ker sem res že skoraj 11 mesecev, 24ur na dan v njeni družbi. Ne vem če bi lahko v vseh teh mesecih naštela za en dan ur, ko ni bila z menoj. Zato še toliko težje sprejemam začetek službe, pravzaprav me je kar groza. Danes me je sploh še posebej zadelo, postavilo pred dejstvo. Ves čas sem dan ločitve prestavljala nekam v podzavest za pozneje. Češ, ko bo čas za to se bom že soočila s tem. Danes sem se dokončno zmenila za varstvo z dnem 4.6.2008. In zdaj dejstva ne morem več odrivat nekam za pozneje, to je to.
Če pa se poskusim malo potolažiti in pogledam z druge strani; Larisi verjetno ne bo hudega, teta, ki jo bo pazila zgleda v redu, med drugimi otroci bo imela super družbo - upam. Meni pa mora življenje tudi teči dalje, da se spet malo bolj socializiram. In če so vse druge preživele bom morala tudi jaz.
Pa sem vseeno žalostna in si bom pokvarila zadnji skupen teden, če se ne spravim k sebi. :-(

Takole je pa Larisa danes zmazala celo banano. Čisto sama in temu primerno je miza dobila čisto novo preobleko. Je pa na koncu polizala še prste. Tako zabavna je, da me vsak dan spravlja v smeh.

ponedeljek, 26. maj 2008

Obožujemo vodo


Današnji dan je bil pa res prvi tak vroč dan letos in ker je Robi ravno prišel zgodaj iz službe, sva skupaj napolnila Larisin bazenček, ga dala na balkon in jupiiii Larisa je lahko uživala. Sploh je bilo super ker je lahko bila nagica, brez pleničke. Naši lubiki se najbolj ustrežeš, če jo lahko okopaš, samo da je voda okoli nje in je srečna. Hmmmm, ni dvoma, to ima pa res po meni.

1.piknik julijk


Včeraj smo imele čvekice s foruma piknik ob Šmartinskem jezeru. Žal ni bilo vseh, kar nekaj je bilo pogrešanih. Vsi ostali udeleženci, ki smo utegnili priti smo se pa imeli lepo, sploh naši najmlajši. Larisa je uživala v svoji družbi, res je bila ves dan dobre volje. Še zdaj ne vem koliko otrok je bilo včeraj na kupu. In eden lepši od drugega. Naši julijčki in julijke so seveda najlepši letnik 07 :-). Sami dobrovoljčki. Jaz sem se pa tudi načvekala, končno v živo, čeprav je bilo premalo časa z vsemi dodobra poklepetat, sem pa prepričana, da se še srečamo. Najbolj zanimivo je bilo, da sem takoj spoznala večino najmlajših udeležencev, medtem ko staršev pač še nisem poznala (z izjemo organizatorke). Ampak sem potem hitro povezovala malčke ter mamice in atije. Z atiji sicer nisem uspela kaj dosti govorit, smo se pa zato mamice kar načvekale. Na koncu lahko samo rečem, da je bilo res lepo, julijke so same fejst babike. Edino, kar obžalujem; prekratko, prehitro je minil čas.
Žal prilagam samo eno fotko, da ne kršim zasebnosti drugih malčkov.
Pa še nekaj, včeraj je bil tudi že zdavnaj pozabljen dan mladosti in je samo naključje, da so se naši malčki ravno včeraj srečali?

nedelja, 25. maj 2008

Bazen



Končno smo se včeraj odpravili na bazen, čeprav je bilo videti, da nam ne bo uspelo. Časovno namreč, včeraj je Larisa spala več kot dve uri popoldan. Vedno bolj me čudi to njeno spanje. Saj nimam nič proti, ampak me že malo skrbi ker nikoli ni hotela spati, zdaj pa kar naenkrat toliko spi. Nekaj čez pet smo se potem le uspeli zbasat v avto in smo se odpeljali kar v Laško. Vodo imajo zelo toplo, zame kar preveč. Lariso sva poskušala dati v Fredov obroč, pa je nogice ves čas tiščala naprej in kar kričala je od nezadovoljstva, da ima nekaj okoli sebe. Ko sva obroč odstranila pa je neskončno uživala v vodi. Popolnoma nič je ni bilo strah, kar metala se je v vodo. Domov smo prišli šele ob osmi in takoj po flaški meleka je zaspala in spala do pol osme zjutraj. Ne bom se hvalila kako lepo ponoči spi, ker se mi lahko vse maščuje. Sploh zdaj ko se gre čez 14 dni pazit. No, led je prebit, bomo še šli. Da obožuje vodo, smo pa tako vedeli, ker se neskončno rada kopa doma v banici.


Tukaj pa prilagam še dve fotki, tudi od včeraj. Larisa se namreč zadnji teden postavlja na nogice brez opore. Tako stoji sicer samo nekaj sekund, začetek je pa le.

nedelja, 18. maj 2008

ZOO






Da ne bom kar naprej pisala prvič to, prvič ono, bodo zdaj naslovi bolj kratki. Za Lariso je itak vse prvič.
Torej, ati je hotel že enkrat končno videti ZOO, pa smo se včeraj po kosilu na hitro spakirali in odpeljali v Ljubljano. Vreme je na srečo zdržalo, čeprav je na poti nekje okoli Trojan, že tudi deževalo. Ampak mi se nismo dali in smo si lepo v miru ogledali vse uboge živalce. Uboge zato, ker imajo večinoma res premalo življenjskega prostora in nekatere živali zagotovo v tem zaporu trpijo. Nisem pristaš živalskih vrtov, ker vem, da je za divje živali edino pravo okolje narava in brez prostosti ne morejo živeti polnega življenja. In končno zaradi ljudi, ki hodijo v živalske vrtove le ti obstajajo.
Pa vendar, v Rožno dolini je ZOO in zakaj si ne bi Larisa teh živali ogledala, da ne bo mislila, da na tem svetu obstaja le Filip.
Najbolj je bila navdušena nad morskima levoma, zakaj, ker sta bila v vodi in ker znata tako hitro plavati. Včeraj je bilo vse polno študentov, ki so predstavljali živali in izvedeli smo marsikaj novega in zanimivega o živalih. Božali smo želvico in ovčko, ježka se je pa Larisa bolj s strahom dotaknila. Videli smo emujevo jajce, kožo in rogove jelena, srne in koze, pa tudi kožo volka in žirafe. Opazovali smo paličnjake, predvsem paličnjak živi list je bil zanimiv, pa piščeta domačih kokoši in japonskih prepelic, majcene pujske, in še in še.
Pav je bil glasen, noj je preganjal žirafo, slon se je dolgočasil, mucke kot so lev in tiger ter puma so spale globok spanec. Papige so bile prepirljive kot vedno, zebre so zdolgočaseno mulile travo, volkovi so se podili po ogradi, kozorogi so zadovoljno prebavljali zadnji obrok, ris pa se je nekam skril. Šimpanzovo hiško prenavljajo, tako, da smo na koncu pokukali še k opicam ob vhodu, ki sem jim žal pozabila ime, previli rito, potem pa smo se končno odpravili domov.




torek, 13. maj 2008

Prvič pri zobarju

Ne morem mimo, da ne napišem, kako je naša lubika pridna. Mesece nazaj, ko je tako zelo jokala so me vsi "tolažili", da bo potem z meseci vse samo težje zame. Pa je resnica ravno nasprotna, vsak teden je lepše in lažje zame. Vedno manj joka, se zna tudi sama zamotiti in neizmerno rada ima ljudi. V družbi se najbolje počuti.Seveda še ima kakšen zelo tečen in napored dan ali pa urico, je pa tega res vedno manj.
Po prvih šestih zobkih, ki jih je dobila do nekje šestega meseca, so začeli izraščati tudi drugi in to celo brez kakšnih vidnih težav. V četrtek (mislim, da smo bili 8.5) sem opazila spodnje dvojkice, danes pa je Larisina zobozdravnica ugotovila, da je zunaj tudi leva zgornja štirica. Kar pomeni da je Larisa že ponosna lastnica lepih belih devetih zobkov.
Ja, danes sva bili prvič pri zobarju. Zobozdravnici pravzaprav, ki je izredno prijazna, malo starejša gospa in mislim, da bo super. Vzela si je čas in se pozanimala ter razložila vse okoli zobkov, kako jesti, kaj piti. Naj bi pile res samo vodo (jaz ji zadnje čase dajem nesladkan naraven komarčkov čaj, ker sem ugotovila, da je potem bolje razpoložena in lažje zaspi), nobenih snackov med obroki (jaz ji včasih dam skorjico kruha ali rižev vafelj). In dude bi jo tudi vsaj podnevi morali odvaditi. Razložila mi je, kako z gazico obrisati dlesni in zobke, čeprav mi že štiri mesece uporabljamo tudi krtačko. Zvečer čiščenje brez zobne paste in bojda je to bolj navajanje na zobno krtačko kot pa prav čiščenje zobkov. Skratka bila je izredno zadovoljna in poudarila, da ima res lepe in pravilno raščene zobke in pohvalila tudi mene, da lepo skrbim zanje. Nazadnje naju je povabila na naslednji preventivni pregled čez šest mesecev, torej v začetku novembra.
Kaj je še novega? Ah ja, danes je Larisa ob triciklu naredila polne tri kroge po stanovanju. Polne tri kroge hoje mislim in to tako, da se je držala tricikla za belanco in ga potiskala pred seboj, potem sem ji pa jaz malo pomagala s potiskanjem, da se je sama osredotočila na premikanje nogic. Zadevo je poštudirala čisto sama. Bravo Larisa.
In še to, včeraj je prvič zaspala brez mene. Sem se dobila z bivšim sodelavcem in sodelavko na pijači, Lariso je pa spravil spat Robi.

sobota, 10. maj 2008

Prvo kolesarjenje




Danes smo se vsi trije vsedli na kolo in se peljali naokrog za dobre pol urice. Larisa je pred tem spala dve uri in pol, kar je čisto neverjetno. Po novem jo dam še budno v posteljico in sama zaspi. Kaže, da bo celo osvojila popoldanski spanec. Skratka, da se vrnem na štorijo o kolesu; preizkusili smo novo čelado, pa zgleda v njej kot v kakšnem oklepniku ;-).Med vožnjo je ves čas opazovala kaj delam jaz, bingljam in brcam z nogami na neki čudni stvari. Peljali smo se do Zadobrove čez hmelj in nazaj. Nazaj grede jo je pozibavanje na sedežu uspavalo in je počasi zakinkala z glavico na prsih. Pa naj mi še kdo reče, da otroci na kolesarskem sedežu ne zaspijo. In spet se je izkazalo, da ni vedno pametno poslušati kakšnega prodajalca ali nasvete drugih staršev, naš otrok je pač drugačen. Svetovali so nama namreč, da sedeža Hamax, ki ima regulacijo naklona naslonjala, nima smisla kupiti, ker je ta funkcija neuporabna. Pa se je že ob prvi malo daljši vožnji trditev izkazala za neresnično.
Po več kot letu in pol je bilo sesti na moje kolo naravnost božansko. Če bi se našla kakšna urica samo zame bi takoj izkoristila za vožnjo na primer do Žičke kartuzije - ta tura čez hribe mi je najbolj pri srcu. Z Lariso žal še nekaj let ne bo prevozna, ker vodi po kolovozih strmo čez hribe skozi gozdove. Bomo morali poiskati nove ture primerne za našo malčico. Kako bo še lepo.

nedelja, 04. maj 2008

Usodni korak

Sem vam dala mislit? Ne, ne, midva sva še po starem, mojemu dragemu še nikoli kaj takega ni padlo na pamet. Je pa nekomu iz Maribora, pojma nimam komu. Včeraj zvečer sem namreč šivala hlače in čisto slučajno ujela z enim ušesom poročila s TV-ja. Na kratko, neka javna oseba se je bojda končno odločila za usodni korak. Človek se mi je v trenutku zasmilil. Pa ne zato ker se bo poročil, kot sem razbrala iz novinarske prispodobe, ampak zato ker so ta korak že na začetku označili kot usoden.
S kakšnim razlogom pa je poroka usodna? Jaz si namreč usodni korak razlagam kot nekaj negativnega, celo morbidnega. Npr. usodni korak je naredil nekdo, ki je stopil na mino ali pa v prepad. Enačiti to s poroko je pa že višek sarkazma. Saj vem, to je pač slovenski izraz. Zanimivo, da drugi narodi na poroko ne gledajo tako zlovešče, pa verjamem, da se jih še precej več loči kot pri nas. Kako pa bi to dobesedno zvenelo v angleščini? Leathal step? Ha, ha.

petek, 02. maj 2008

10 mesecev





Pa smo dočakali tudi dvomestno številko, čeprav bi jaz raje zavrtela čas malo nazaj. Danes smo bili na sprehodu proti Kunigundi. Za razliko od včeraj je bilo sončno in nas ni ujel dež. Včeraj smo se namreč ravno odpravili in naredili kakšnih 200m, ko se je v trenutku ulil dež in toča in to tako močno, da smo vsi premočeni pritekli nazaj do avta. Najbolj je bil premočen ati in pes Filip, no, nasmejali smo se in odpeljali domov sušit premočeno obleko in voziček.
Med drugim se je ravno danes Larisa tudi prvič peljala na kolesu. In baje uživala. Tako pravi očka, ki jo je vozil naokoli, jaz sem tačas izkoristila za čiščenje stanovanja, žal - in zamudila prvo kolesarjenje.
Drugače pa se je ravno zadnje dni začela Larisa tudi prestopicat, ob opori seveda. Še kakšnih 14 dni nazaj za nič na svetu stoje ni hotela prestavit nog ne naprej ne nazaj, zdaj pa se je končno opogumila. Jo pustim, da se popolnoma sama postavlja na noge že od vsega začetka in jo bom pustila, da začne sama stopicljati naokoli. V nobeno stvar je ne mislim silit. Zanimivo, da je nikoli nisem postavljala na noge in se je začela kljub temu pri osmih mesecih sama postavljat nanje. Otroci že vedo zakaj imajo noge, ko je čas za to. Če bo zaradi tega shodila kakšen mesec kasneje kot drugi nič zato, zaenkrat pa kaže, da njen motoričen razvoj prav nič ne zaostaja.
Našega psa Filipa ima izredno rada, ne glede na to, da on njene naklonjenosti ne vrača. Neznansko je namreč postal ljubosumen, stanje se je drastično poslabšalo, ko ga je začela cukati za dolgo dlako in mu jo puliti. To mu seveda ni bilo všeč in je kar nekajkrat renčal nanjo, Larisa pa se za to ni zmenila. In potem ji je zameril. Mu tudi ni všeč, da ves čas lazi za njim in potem večinoma beži pred njo. Sem jo pa naučila, kako ga mora božati in ga ne cuka več. Ga zna z iztegnjenimi prstki nežno pobožati in mehko položi svojo glavico na njegov hrbet. Znak, da ji je neznansko pri srcu. Verjetno se bo omehčal, ko se bo naučila bit nežna z njim. Filip je namreč izredno nežna in razvajena dušica.
Ta mesec je iznašla tudi lovljenje. Sicer še po vseh štirih. Neizmerno je navdušena, če lahko po štirih beži, jaz pa za njo in ji kličem: "Kam pa kam Larisa?" Potem se na ves glas smeji, pogleda kje sem in hitro odbrzi naprej. Nato jo ulovim in žgečkam, da od smeha komaj pride do sape, potem ona spet zbeži naprej....dokler se ne izmuči.
Ja, kar veliko smeha je pri nas doma, prav tako veliko pa tudi joka. Pa o joku kdaj drugič.
Manjka nam še teža in višina, vendar sem ugotovila, da jaz izmerim čisto drugačne podatke kot v razvojni ambulanti. Pa nič zato, neke približne mere pa le dobimo. Pri kopanju bomo torej opravili še meritve.
Teža:8850g
Višina:75cm

Evo, še dve fotki s kopanja:




Tukaj pa prilagam še današnji video utrinek, za vse zveste obiskovalce, še posebej pa za tadrugo babico in tetico, ker sem izvedela, da so jih obiskale koze in z Lariso nekaj časa ne bom upala na obisk. In koze naj čimprej omagajo, da V. hitro ozdravi.

četrtek, 01. maj 2008

Lanterna


Z rta Lanterne je lep razgled na Novigrad.


Obožujem hopsati na očkovih ramenih.


Očka, tvoja očala so mi prevelika!!!!


Ribiča sta bila polno zaposlena s pripravo mrež.


Kam je odletel galeb?


Po vodi je pač najbolje čofotati.


Kaj ko bi si posončila rokice, da ne bodo tako bele?


Tole sončenje na ležalniku pa ni zame. Je preveč dolgočasno. Poglejmo, če lahko splezamo po naslonjalu!


Še nikoli nisem videla toliko skal in vode. Taaataatatata!


Mami, kje si? Plima se bliža.


Pogled z balkona.


Pa bi mi res prav prišla očala.


Tako sva bila utrujena po celodnevnem vozičkanju, da sva zaspala kar na obali.

Zdaj, ko ste si ogledali najnovejše fotografije, vam pa še lahko povem kako smo se imeli.
Minilo je tako hitro kot bi mignil. Tri dni smo se po ves dan vozičkali ob obali. V nedeljo smo naredili po moji oceni vsaj 25km, če ne še precej več in zvečer me je prav pošteno bolel križ. Obiskat nas je prišel Larisin striček in obhodili smo ves polotok, vse do konca kampa Lanterna, v katerega smo zahajali še kot srednješolska mladež. Pravzaprav sva se tam z Robijem bolje spoznala in še isti mesec začela hoditi. Pred skoraj petnajstimi leti. Kako lepi spomini in kot po naklučju smo se zdaj tam sprehajali z Lariso - prvič na morju.
Ja, naša sončica je uživala. Kdo bi si mislil, da bo toliko časa zdržala v vozičku. No, saj je imela kakšno težavno urico, večinoma je bila pa izredno pridna. Kljub vsemu so verjetno sosedi in ljudje na obali mislili, da jo tepeva - pri previjanju namreč tako kriči in se zvija, da jo štiri roke komaj previjeta.
Najbolj privlačni so ji bili galebi, pa seveda valovi. Tako rada je čofotala po vodi, da je potem na ves glas tulila, ker je hotela še, pa je imela preveč ledene roke, da bi jo lahko pustila v nedogled špricati. Mislim, da jo bo poleti bolj težko dobiti ven iz vode.
Vreme je letos bolj tako. Ne pomnim, da bi bilo za prvomajske praznike kdaj tako mrzlo. Tudi voda je izredno ledena. Ne glede na to je v FKK-ju na plaži ogromno nagcev, pa tudi kakšnega pogumnega plavalca sva opazila. Mene je zeblo že v kratkih rokavih, sem bila večinoma v flisu, drugi pa so se kot kakšni nasedli tjulnji sončili na ledenem vetru in pustili otroke veselo čofotati po vodi. Pa ne z rokicami, kot je to počela Larisa, ampak v kopalkah, takšno čisto pravo poletno čofotanje.
Mi smo pač bolj zmrzljive sorte.
Skratka, bilo je lepo, kljub temu, da še ni bil čas za kopanje.

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček