nedelja, 28. marec 2010

Prespana noč in Lakom lačen

Pa smo jo le dočakali. Maj Enej je včeraj spal od desete zvečer pa do pol sedme zjutraj. Božansko! Sicer sem se jaz morala ponoči zbuditi, da sem vzela antibiotik (spet ena od mojih angin), ampak podarjenemu konju se menda ne gleda v zobe. Sonček moj, mu je le enkrat uspelo. Zjutraj sem se sicer zbudila mokra, ker je to pač nekaj nepojmljivega za moje joške, pa je potem hitro spraznil mlekarne.
no, danes ponoči je stvar bila zopet čisto drugačna, bolj po ustaljenih tirnicah. Do enajstih zvečer ni hotel zaspati. Potem se je zbudil ob enih, pa spet ob treh, nakar je kar ostal pri meni v postelji in bolj kot ne se je premetaval do šeste, ko se je zbudila še Larisa. Počasi bo že. Ga bom poskušala zvečer čim bolj napitat, ker nekaj je očitno -
naš sonči je končno pričel jesti. Zdaj že lahko rečem, da zadnje štiri dni je dokaj normalno. Začel je končno odpirati usta in prav z veseljem je. Prej je bila stvar bolj taka, da je zraven stokal in ni hotel odpirati ust. In tistih nekaj majhnih žličk sem mu bolj po naklučju spravila v usta. Da sam odpira usta je nekaj čisto novega in poje ves lonček, kakšnih 140 - 180ml. Sanjsko.
Robi sicer pravi, da sem sama kriva, da ni jedel, ker je še vedno dobil zizo. Ampak kaj pa naj bi naredila, če drugega ni hotel. Lačen pač ni mogel biti, je že sicer tako malo pojedel. Zdaj se mu je odprlo in bom lahko dnevne obroke v celoti zamenjala za gosto hrano. Zjutraj in zvečer se bova pa še dojila in se malo cartala. Ponoči pa upam, da čimprej pozabi na zizo, hi, hi.

nedelja, 21. marec 2010

Pesmarica, Janez Bitenc, Jelka Reichman in še kaj

Larisa je živa pesmarica, sem razmišljala včeraj. Je res, da sva se ogromno pesmic naučile skupaj, jih je pa tudi prav veliko takih, da se jih bom morala naučiti od nje še jaz, da bova lahko skupaj pele.
Bivša soseda je podarila Larisi slikanico, pravzaprav pesmarico Pisani klobuček Janeza Bitenca, Jelka Reichman pa jo je ilustrirala. Otroška klasika, ki sodi v vsak slovenski dom. Pa še notni zapis vsebuje, da lahko pesmi zapojemo. Večina nas je odraščala ob teh pesmicah in čudovitih ilustracijah. Kdo ne pozna Kuža pazi ali Naša četica koraka ali pa teh čudovitih obrazov, ki jih je upodobila Jelka. Meni so njene ilustracije res polepšale otroštvo. Nekaj njenih najlepših ilustracij je konec lanskega leta izšlo v knjigi Čudežni vrt, ki jo z Lariso z veseljem prebirava preden gre zvečer spat.
Da ostanem pri otroških pesmih, nekaj sem se jih morala naučiti znova, ker sem jih pozabila, večino pa sem se jih naučila čisto na novo. In potem si ob čiščenju in kuhanju (kaj drugega trenutno žal ne počenjam) pojem namesto rock vižic pojem otroške pesmi. Kako se meni svet spreminja.
Tukaj pa seznamček, da imamo vedno idejo katero zapeti.
Ringaraja,
Kuža pazi,
Naša četica koraka,
Pisani klobuček,
Ježek, teka, teka,
Sneženi mož,
Ob bistrem potoku je mlin,
Muce bele, muce črne (za lahko noč),
Polna luna (tudi za lahko noč),
Dobro jutro,
Fiju, fiju (Palček muzikant),
Burja piha,
Rdeči tulipan,
Zima bela,
Barčica po morju plava,
Šmentana muha,
Pleši pleši, črni kos (te ne znamo cele)
Štiri račke,
Metuljček cekinček,
Avto iz čokolade (to se zdaj učiva),
Abraham ima sedem sinov,
pa še kaj bi se našlo. Navadno se vedno Larisa spomni kaj bova pele.

sobota, 20. marec 2010

Vrtnar

Najmlajši v naši družini se je včeraj že pobližje spoznal z zemljo. Rože mi je že v preteklosti pocufal, predvsem naš fikus, zdaj se je pa lotil zemlje taistega fikusa.
Trenutek sem ga pustila samega (beri: bila sem dva metra vstran), da mu pripravim kosilo, medtem se je lump veselo odplazil do fikusa, se dvignil in metal zemljo iz lonca. Oči žal nimam na hrbtu, fant je pa presenetljivo hiter, kadar ni treba. Pa sem imela spet packarijo. Eh, saj ni bilo tako hudo, sem se malo nasmejala, ker je že prav nabrit. Danes sem si sušila lase s fenom. Maj Enej me vedno rad gleda pri tem početju in je tačas čisto priden. Preden sem se začela sušiti sem ga položila na kavč kot vedno, seveda dobro založenega. No, in si tako fenam lase, kar naenkrat pa me lump močno pocuka za lase. Se je lepo čisto sam vsedel, ker se je odločil, da bo tudi on sodeloval, so lasje preveč dobra vaba, da bi to zamusil.
Tako da, ja, naš sonček tokrat zares čisto samostojno sedi.

petek, 19. marec 2010

Spanje


Maj Enej sedem mesecev

Prvo skupno kopanje

Maj Enej sedem mesecev


Sem malo brskala nazaj po blogu. In sem ugotovila, da je bilo polno prvih....., samo prve prespane noči nisem našla. Sicer je Larisa spala veliko bolje ponoči kot Maj Enej, čeprav je še danes polno zbujanja ponoči. Majči jo seveda na veliko prekaša. Zadnji teden, ko se je nalezel prehlada od Larise se zbuja na vsake pol urice in spi kar pri meni v postelji. Ker imam take bolečine v križu da komaj hodim, ne bi zdržala vstati stokrat na noč. Pa sem ga prejšnji teden že selila v Larisino sobo, z mojim jogijem vred. Ko bo zdrav bom spet poskusila, čeprav vem, da bo potrebno parkrat na noč vstati. In Larisa se zjutraj vedno joče ko se zbudi, bosta morala skupaj vstajat tam najkasneje ob šestih. Tako ima Larisa naučeno uro.
Si ne predstavljam kakšno razkošje je, da bi imela otroka vsak svojo sobo. In kakšno razkošje bi bilo eno noč vsaj štiri urice v kosu spati. Sploh zdaj, ko sem imela spet žolčni napad in se mi že meša od bolečin, utrujenosti in nespanja. Vse bi bilo lažje, če bi le jaz bila zdrava, pa mi, vsaj tako kaže, operacija ni nič pomagala. Grem spet na strogo dieto - star kruh in kuhan krompir, ostalo hrano lahko pozabim.
Komaj čakam tistega 'enkrat' s katerim se tolažim, da bo že bolje, vse skupaj - spanje in zdravje.

petek, 12. marec 2010

Maj Enej


1 mesec

2 meseca

4 mesece

5 mesecev

6 mesecev


Pa smo dopolnili sedem mesecev. Kar naenkrat je minilo in komaj uspem spremljati vse kar se dogaja. Čas beži veliko hitreje kot pri Larisi. Mi je kar malo žal, da bo prvo leto njegovega življenja minilo kot blisk.
Torej naš malček se še vedno veselo doji. Pri petih mesecih in pol sem začela uvajati gosto hrano, pa je za razliko do Larise vse letelo ven iz ust. Larisa je namreč zelo rada jedla, Maj Enej pa nikakor. Sicer sem vseskozi imela težave, ker je tudi mleka spil zelo malo. Večinoma se doji dve do tri minute in še to samo na eni strani. Tako sem prisiljena, da si po dojenju mleko še črpam, da je sploh dovolj spodbude za nastajanje mleka. V nasprotnem primeru bi bil že zdavnaj na adaptiranem mleku. Pač mi vzame ogromno časa, pa se obrestuje. Kot dojenček je veliko bolj zadovoljen in miren, le pred spanjem na dolgo godrnja ali pa glasno protestira. Pač od zaspanosti. In ponoči se kar veliko zbuja. Le zadnji teden, torej od ponedeljka naprej, ko sem ga prestavila v Larisino sobo, se je začel zbujati in jesti le enkrat na noč. Dovolj trden dokaz, da ga je nekogaršnje smrčanje motilo pri spanju.
Skratka, da nadaljujem z uvajanjem goste hrane - šele zadnji teden je začel toliko jesti, da sploh lahko rečem, da kaj poje. Kakšnih 60ml sadne ali zelenjavne kašice, pa mlečno kašico za večerjo. Prej mi je večino izpljunil ali pa sploh ni hotel odpreti ust. Sem sprejela, da bo pri tem potrebno veliko potrpežljivosti.
Kar se gibalnega razvoja tiče, je čisto po knjigah. Trenutno samostojno sedi, če ga posedeš, samo iz ležečega položaja pa se še ne vsede sam. Se trudi, pa mu zaenkrat še ni uspelo, je pa še samo vprašanje časa. Plazi se po trebuhu že kakšne tri tedne, tako da ga je vsepovsod polno, češrav mu omejim prostor za plazenje. Tudi na vse štiri se postavlja. Iz hrbta na trebuh se je obrnil pri kakšnih treh mesecih, zdaj pa se zelo rad vali, pravimo, da dela palačinke.
Kar se tiče zobkov-uh, ti nagajivčki. Od tretjega meseca si močno drgne dlesni in se slini v potokih, zobki se tudi čutijo že skoraj zunaj, pa jih ni in ni. Občasno je zaradi tega zelo tečen, po drugi strani me pa vsaj v zizo ne grize.
Zelo rad mečka papir in obožuje Lariso, ona pa njega. Ko jo vidi se na glas smeji od veselja. Kadar je dobre volje na glas vriska in potem se vsi smejimo skupaj z njim.

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček