Pa smo jo le dočakali. Maj Enej je včeraj spal od desete zvečer pa do pol sedme zjutraj. Božansko! Sicer sem se jaz morala ponoči zbuditi, da sem vzela antibiotik (spet ena od mojih angin), ampak podarjenemu konju se menda ne gleda v zobe. Sonček moj, mu je le enkrat uspelo. Zjutraj sem se sicer zbudila mokra, ker je to pač nekaj nepojmljivega za moje joške, pa je potem hitro spraznil mlekarne.
no, danes ponoči je stvar bila zopet čisto drugačna, bolj po ustaljenih tirnicah. Do enajstih zvečer ni hotel zaspati. Potem se je zbudil ob enih, pa spet ob treh, nakar je kar ostal pri meni v postelji in bolj kot ne se je premetaval do šeste, ko se je zbudila še Larisa. Počasi bo že. Ga bom poskušala zvečer čim bolj napitat, ker nekaj je očitno -
naš sonči je končno pričel jesti. Zdaj že lahko rečem, da zadnje štiri dni je dokaj normalno. Začel je končno odpirati usta in prav z veseljem je. Prej je bila stvar bolj taka, da je zraven stokal in ni hotel odpirati ust. In tistih nekaj majhnih žličk sem mu bolj po naklučju spravila v usta. Da sam odpira usta je nekaj čisto novega in poje ves lonček, kakšnih 140 - 180ml. Sanjsko.
Robi sicer pravi, da sem sama kriva, da ni jedel, ker je še vedno dobil zizo. Ampak kaj pa naj bi naredila, če drugega ni hotel. Lačen pač ni mogel biti, je že sicer tako malo pojedel. Zdaj se mu je odprlo in bom lahko dnevne obroke v celoti zamenjala za gosto hrano. Zjutraj in zvečer se bova pa še dojila in se malo cartala. Ponoči pa upam, da čimprej pozabi na zizo, hi, hi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar