Strani

torek, 28. september 2010

Santana. Samba Pa Ti


Tukaj pa praktično ni kaj za napisat. Ali pa.
Enkrat bi ga rada v živo slišala.
Ob tem komadu mi gredo dlake pokonci, to je pri meni znak, da je glasba vrhunska.
Santana pa na vsakem koncertu zaigra čisto nov komad Samba Pa Ti.

Scorpions - Still Loving You (lyrics)


Ne morem mimo, da ne objavim eno izmed mojih pesmi naj naj vseh časov, zagotovo v top 10 izboru. To sta moja sončka poslušala še v trebuščku.

Težave z želodcem

Če sploh lahko temu tako rečem. Zdaj sem se končno naročila za pregled, po celem letu kalvarije.
Stvar je pa taka.
Operacija žolča mi ni kaj bistveno pomagala. Dvomim celo, če je pri vseh moji težavah sploh imel kaj zraven žolč. Moram priznati, da se je ob diagnozi žolčnih kamnov tudi meni zdelo malo čudno, pa sem si rekla, da zdravniki že vedo. Se spomnim, da sem takrat vprašala, če se da to rešiti tudi brez operacije, da bi se samo z laserjem razbilo te kamenčke, pa sem dobila jasen odgovor, da niti slučajno, ker so kamni preveliki. Seveda se je po operaciji pokazalo, da se je na stenah žolča nabral samo drobir (to ima verjetno marsikateri zemljen), vendar pa naj bi bil žolčnik tako vidno kronično vnet in poln izrastkov, da bi ga v vsakem primeru morali odstraniti. In so ga poslali na analizo v LKC, zaradi morebitnih rakavih sprememb. To me sploh ni skrbelo in seveda so bili testi negativni. No, in po vsem tem bi se počasi morala počutiti bolje, pa se nisem. Kljub vsem dietam, sem nazadnje še najlažje jedla kruh (lačna sem vseeno), za kruh pa vemo, kam te pripelje. V širino. Ha, ha. Pa seveda vsake toliko sredi noči tak napad, da ves teden nisem prišla k sebi. Takšnih bolečin res nikomur ne privoščim. In vse to od lanskega septembra. Seveda mi je zdravnica svetovala naj preneham z dojenjem, da bi lahko vzela kaj proti bolečinam.
Zdaj vidim, da sem kljub kalvariji dobro naredila, saj je Maj Enej postal nahoden nekaj dni po tem ko sva se nehala dojiti, pred tem je bil večinoma čisto zdrav. Vsekakor se mu je imunski sistem dobro zgradil in mu ne bo hudega.
Sem pa zdaj vsaj dobila tablete. najprej 20mg na dan, to dozo pa mi je moja zdravnica povečala na 80mg in glej ga zlomka, v soboto zvečer sedim na kavču in ugotovim, da me čisto nič ne boli. Neverjeten občutek, ko se že tako navadiš bolečine, da je že del tebe. In sem po letu dni bolečin uživala, zdaj pa čakam kdaj me bodo poklicali na pregled, da končno vidim kaj mi je. Kakšnih 6 tednov naj bi bila čakalna doba za nas smrtnike.

Dojenje, spanje in zobki

Danes 14 dni nazaj se je Maj Enej nazadnje dojil. Tako mi je svetovala zobozdravnica, ker se je dojil večinoma še ponoči in je nazadnje preseglo že vse meje. Zbudil se je namreč že okli 2h in potem kljub dojenju ni hotel spati še vsaj dve uri. Seveda je to nespanje vplivalo na vso družino, jaz sem bila že čisto fizično in psihično na tleh.
In potem se je to zbujanje in jokanje nadaljevalo, seveda zdaj zato, ker ni dobil zize. To sem tudi pričakovala, vendar je bil tako vztrajen, da sva ga nazadnje z Robijem mirila in polagala nazaj v posteljo ure, v izmenah. V soboto sem imela vsega dovolj in se odločila, da ga po začetnem preverjanju, če ni res kaj narobe, pustim dreti. Najtežja odločitev do zdaj, ampak, če res čisto nič ni pomagalo (nisem prižigala luči, nisem govorila, samo pobožala in položila nazaj v posteljo, ker je zmeraj stal, piti nikoli ni hotel), je kot zadnja rešila bilka ostal še trdi način. Kakšno uro je hlipal, jaz sem hotela ničkolikokrat k njemu, pa sem le nekako zdržala in je zaspal nazaj (to me bo preganjalo še na moj zadnji dan), in očitno prej kot če bi bila jaz ob njem. V nedeljo je bilo podobno, le da je vztrajal bistveno manj časa, včeraj se je zbudil pa šele ob petih in ko sem mu dala dudo je tudi takoj zaspal nazaj in spal še do šeste. In danes enako. ??????? Prej taka kalvarija vsako noč, da me je že bilo strah večera, potem pa po dveh dneh vse OK??? Aaaaaaaaaaaaaaaa. Če se bo tako nadaljevalo, se bom končno po treh letih lahko malo naspala, ker zdaj tudi Larisa kar dobro spi, če pa ne, pa vsaj kaže, da smo na dobri poti.
Sem ga pa včeraj zjutraj malo nesla k sebi v posteljo, da se pocartava, ker je bil tako priden, pa je takoj izpljunil dudo in iskal zizo. Po 14 dneh še vedno ni pozabil, revček. In odkar ne ziza, je čisto nor na dudo, ki je bila predtem bolj kot ne postranska zadeva. Še zaspal je lahko brez nje, danes pa jo hoče imeti ves dan. Kaj hočemo nekaj mora imeti za zamenjavo. Po novem letu bomo pa tudi dudo postopoma odvadili.
Larisa se je te dni tudi že nekako navadila njegovega jokanja in tečnarjenja ponoči, se je pa neprenehoma zbujala tudi ona in ga mirila s pssssst. Je bila revica tudi ona zjutraj čisto neprespana.

Z zobki, je pa tako, da Majčiju lezejo ven zgornje štirice, vsak čas bodo zunaj. Zanimivo je to, da je prvi zobek dobil točno 6 mesecev kasneje kot Larisa. Pri devetih mesecih in pol je pokukala ven prva spodnja enica (mislim da leva), teden zatem še druga. Pri enajstih mesecih in pol, ko smo bili ravno na morju pa sta se pokazali tudi zgornji enici in skoraj v isti sapi še dvojkici. Zato je bil na morju kar tečka. So pa vsi zobki lepi in zdravi in tudi sam si jih že veselo drgne s krtačko.
Larisa ima pa lepe zobke, samo na zalivanje štiric jo peljem čez 14 dni, in takrat bo dobila tudi napotnico za ortodonta, ker ji po besedah zobozdravnice postrani raste čeljust. Hmmm, to mi ni ravno jasno, kaj bodo naredili, pa pustimo se presenetiti. Si pa zelo rada umiva zobke in tudi zelo temeljita je pri tem. Vsem priporočam električne krtačke, ker res veliko bolje umijejo zobe, sploh pri tamalih, ki še niso čisto zavestni pri ščetkanju.

nedelja, 12. september 2010

MIKA - Happy Ending

Dan D - Voda

Vlado Kreslin - Tisoč let

Coldplay - Viva La Vida - Live (BBC Concert)

Izjava tedna

Da si sposodim idejo mamice in avtorice odličnega spletnega dnevnika našega skoraj soimenjaka.
V resnici so te izjave tako izvirne, da jih je vredno zapisati. Pa jih navadno že čez nekaj dni pozabim. Tele pa ne morem kar tako:
"Mami, če bi jaz imela tako veliko zizo bi vse otročke prestrašla!"
Po huronskem smehu atija sem naši nagajivki seveda razložila, da imajo otročki radi zize. Na to, da jih Maj Enej obožuje začuda ni imela odgovora.

petek, 10. september 2010

Tudi Maj Enej je zakorakal v vrtec

Pa še res je - zakorakal! Preden smo šli drugič na morje je res kakšen korak naredil že sam, po vrnitvi z morja pa je začel že prav pogumno racati in tudi padati seveda. Pa ga to sploh ni motilo in tako je veselo zakorakal tudi v vrtec. Prvi dan sem bila z njim in je dve urici prav radovedno raziskoval. Naslednji dan sem ga že pustila za urico samega in ni prav nič jokal. Še ni vedel kaj ga čaka. Tretji dan, to je prejšnji petek,  je ostal že dve urici in je bilo tudi vse ok. No, v ponedeljek pa je že malo zajokcal, ko sem po dveh uricah prišla ponj, prav tako je bilo tudi v torek. V sredo smo se pa z vzgojiteljico opogumile in je ostal do kosila. Ko sem prišla ponj in me je zagledal pri vratih se je začel na ves glas jokati, češ a si le prišla. Pa je bil drugače bojda ves čas priden. In ker je ravno sedel za mizo in si tlačil polno žlico v usta se mu je seveda fino zaletelo, da je komaj prišel do sape. No, včeraj je bil tudi priden in zajokal samo ko sem prišla pa kosilu ponj, danes pa ni več niti pisnil in bil ves čas dobre volje, tudi ko me je zagledal.

Zdaj nas čaka drugi teden, ko ga bom verjetno v torek že pustila prespati. To pa bo čisto druga štorija, ker je fant navajen, da podnevi dobi še zizo. Ampak pustimo se presenetiti. Ne bi imela nič proti, če bo lažje kot pričakujem. Zaenkrat me je že pozitivno presenetil. Je pa res, da je precej manj boječ, kot je bila Larisa. Ona si še zdaj ničesar ne upa poizkusiti, če je zraven kdo, ki ga ne pozna. Maj Enej pa glede tega nima nikakršnih problemov, na vso srečo.

Nekaj utrinkov s prvega dne v vrtcu, sicer bolj slabe kvalitete, ker so fotografije s starega telefona, pa vendar dovolj dobro opišejo radovednost našega malčka.





Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček