Strani

sreda, 3. december 2008

17 mesecev

je imela včeraj Larisa. Pa je nekako kar odšlo mimo naju. Nekako ne spremljava več, gre vse prehitro in vse premalo časa imam, da bi se še toliko ukvarjala z našim sončkom. Tako sem padla v službo, pogosto delam nadure, včasih si delo nesem tudi domov - in posledično imam slabo vest, da zanemarjam otroka. Pojma nimam kako vse skupaj uskladiti, povrh vsega pa si še očitam, da imam tako zanemarjeno stanovanje...ah kaj bi tarnala, sem samo ena izmed mnogih. Če ima kdo pameten nasvet kako najti več časa za otroka, pa na plano z njim. Samo ne mi s tem, da naj manj spim, jaz res rabim 8 ur spanja, glede na to, da se Larisa zadnje mesece ponoči ničkolikokrat zbuja. Zadnje mesece je tudi skoraj ves čas bolna. Krivec ? Vrtec.

Kaj je novega v njenem besednjaku? Zdaj je že precej razširjen, skoraj vsak dan je kaj novega.
papiga - to besedo je neko jutro začela izgovarjati popolnoma pravilno, potem, ko sva prejšnji večer gledale papigo v slikanici.
stic - je še vedno stric
dago - je njen ljubi striček drago
babi - je postala po novem tudi babica
mami - sem po novem tudi mamica
teja - ponavadi me ta klic zjutraj prebudi, tako kliče včasih mojo malenkost (pojma nimam kje je to pobrala?)
ati - je že dolgo (od enega 9.meseca) njena najljubša beseda
kako - naj bi pomenilo, da je kakala; vendar kakor kdaj
pipi, fifi - in še nekaj podobnih različic za našega psa
ajo - pove kadar da punčko spat
spi
kuh - kruh
pi ali pij- pomeni da bi pila, da je žejna
koska - kocka
teta - so kar vse ženske po vrsti
uka - bratranec Luka
auto - se je prelevil iz ato-ja - napredek ali ne?
mijav - dela muca
pa še cel kup besed uporablja, za katere pa še nisem razvozljala pomena. Včasih tako zavzeto klepeta in mi kaj razlaga, jaz pa ne razumem niti besede, njej je seveda vse čisto jasno.
Zelo rada lista slikanice in zdaj se celo lahko za kakšno minutko skoncentrira in mi kaj na slikah pokaže, če jo vprašam. Tako pozna živali, kot so muca, kuža, ježek, kravica,račka, pove kako se oglašajo račke (gaga), muce (miajv), kužki (ovov), pokaže vse dele telesa, tudi na živalih, npr. ušesa, oči, nosek, usta, noge, ritka, trebušček, lasje. Rada sestavlja stolpe iz lego kock in riše čirečare na mgnetno tablo. To sem ji kupila zato, da mi vsega stanovanja ne popiše.
Na lička nama z atijem podeli lupčka, ki je ves slinast iz zraven zagode moa.
Čevlji so zgleda nek fetiš ali kaj; neznansko rada se preobuva, ene čevlje dol in druge gor in obuje vse po vrsti, kar se najde v omari. V trgovini jih zagleda že od daleč in hoče takoj obuti nove, v vrtcu se najprej ko vstopiva v garderobo zažene do copat drugih otrok. Pa naj še kdo reče, da so to geni, potem bi z Robijem morala imeti polno omaro čevljev, pa jih nimava.
Dirkanje po stanovanju je še vedno aktualno, pa lovljenje in plesanje (pleše tako, da cepeta z nogami, se vrti v krogu ali pa se samo pozibava z zgornjim delom telesa)
Cmerjenja je še vedno ogromno, zdaj še toliko več ker skoraj ni dneva, ko ne bi imela vročine in je posledično še bolj tečna.
Takšen škric je danes naš sonček.
Težo dodam danes zvečer, ko jo po dolgem času spet stehtam. Upam, da je že dosegla magično mejo 10 kg.

četrtek, 30. oktober 2008

Kahlica

Nekako dva tedna nazaj sem prišla na idejo, da bi pa mogoče že lahko počasi začeli z uvajanjem kahlice. Pa sem res en dan Lariso slekla in jo posadila na kahlico. Seveda sem ji tudi slikovito opisala kaj naj bi se na kahlici počelo. In je res nekaj minut obsedela. Potem sva to čez nekaj dni spet ponovile. In je pokazala kar veliko željo, da bi sedela na kahlici, sploh če sem jo posadila pred ogledalo na hodnik. No, prejšnji teden si je pa že začela sama slačiti hlače, v bistvu je bolj poskušala, ker ji še ne gre. V torek, 28. novembra je pa že sama napovedala, da bo kakala. Babica jo je res takoj posadila na kahlico in mala prebrisanka je res kakala. Bravo! Nekako nisem pričakovala, da bo že razumela kaj sploh hočemo od nje. Tudi včeraj zjutraj, ravno ko sva se odpravljale v vrtec je hotela na kahlico, pa se nama je preveč mudilo in potem je v avtu res kakala. Zdaj jo moramo dosledno spremljati in jo vedno posaditi na kahlico, pa bo. Pa še za lulanje ji moram razložiti. Upam, da je ta začetna vnema ne bo minila in da se bo počasi navadila na kahlico. Zaenkrat sem zelo zadovoljna, pravzaprav presenečena.
Govorni razvoj gre tudi hitro naprej, odkar jo zadnja dva tedna odvajamo dude. Podnevi, ponoči nikakor ne gre brez. Dude se je pa tako navadila, odkar je šla v vrtec, da je kot en odvisnik. Ko ji jo vzamemo, se lahko joče in joče in joče....in ne popusti. Pa sem tudi jaz sklenila ne popuščati. Da se vrnem nazaj, resnični je začela čvekati že po enem dnevu brez dude. Zdaj pogosto uporablja naslednje besede (dodajam prevod kjer je to potrebno):
ati
mami, včasih sem še vedno ami (ko se ji ravno ne ljubi izgovarjati cele besede)
papa - adijo
didi - duda
pipi ali bibi - naš pes Filip
babi
teta
amam- pomeni da je lačna ali pa kar na splošno hrano
kak - kakam ali kakec (to še ugotavljam)
gaga - račka
ou ou - pes
miju - muca
tic - stric
gagu ali kagu - kapa pa naj se sliši še tako smešno
nini - ponavadi pomeni da je vse pojedla in da ni nič več na krožniku ali v kozarčku

sreda, 1. oktober 2008

Vrtec

Nekako ne najdem časa za pisanje. Nič več! Pa še vedno upam, da si bom uspela organizirati življenje tako, da tudi za to početje najdem še kakšno minutko.
Da se lotim današnje teme, vrtca.
Z uvajanjem nismo imeli nekih problemov, deloma zato, ker si midva niti dopusta nisva mogla privoščiti, deloma pa je razlog verjetno v tem, da se je že pazila pri varuški. Enostavno sem jo prvi dan (po enotedenski bolezni) peljala v vrtec in jo pustila tam do desetih. Ponjo je potem šla njena zlata tetka in jo prepustila moji mami. Drugi dan pa je ostala že ves dan. Brez problema in joka. Vzgojiteljice so super, obe. Je pa problem z boleznijo. Prvi teden v septembru je bila že bolana, tako da sploh ni mogla normalno štartat z vrtcem, vnetje desnega ušeska - sploh prvič in antibiotik. Drugi teden je dobila vročino kar tako in je bila v sredo doma. Tretji teden je dobila vročino že v nedeljo zvečer, v ponedeljek pa še drisko in smo jo imeli dva dni doma. Četrti teden je imela en dan vročino, spet en dan doma. Zanimivo, da vročina vedno mine v enem dnevu. Je pa že tri tedna smrkava. Sem pričakovala bolezni, toda tole je pa že kar na meji normalnega. Nekako krpamo varstvo z eno babico, da ne manjkava v službi. Zdaj bo sicer lažje, ker je tudi moja mama spet doma, pa bomo še njo malo okupirali.
Drugače pa Larisa pridno teka po stanovanju, temu primerno je zdaj še večji kaos. Ati jo še vedno neskončno rad prenaša na rokah in mala zvitorepka to s pridom izkorišča. Takoj ko pride ati domov, namreč začne tečnariti in jokati, da jo potem vzame v naročje. In glej čudo, v trenutku je vse dobro.In tako potem ves večer. Le zakaj tega ne počne pri meni? Verjetno zato, ker sem slaba mama?
Larisin besednjak je še vedno na spodnji meji minimalnega. Zakaj pa bi govorila, če ji ni treba, ker ji beremo misli. Pa tudi duda je napoti. Šalo na stran, v resnici najljubša beseda je ATI, midve sva jo vadile v neskončnost. Druga najljubša beseda je DIDI. Če rabite prevod - duda. Potem sledi AMAM, to izgovarja vse dokler se ne nasiti, ali pa če vidi koga jesti, ne glede na to ali je že jedla (mali požeruh). Pa OU OU, če vidi psa, KUKU, ko se skrivamo, tudi kakšen glasen KOKOKO odmeva po stanovanju, ali pa MAM. Te zadnje še nisem razčistila ali misli mojo malenkost ali pa hrano. V vsakem primeru mene povezuje skupaj s hrano.
Drugače pa je njeno razumevanje besed precej večje. Pri trinajstih mesecih je že znala pokazati vse dele telesa: lase, oči, ušesa, usta, zobke, roke, noge, ritko, trebuščka. To zdaj zna prav lepo pokazati tudi na igračah in drugih živalih. Knjigice pa še vedno najrajši prelistava, v nedogled. Če se uspe za kratek čas skoncentrirati pa pokaže tudi na kakšno sličico, če jo vprašam npr. kje je žoga.
Tako se razvija naš sonček.

sobota, 23. avgust 2008

Dopust









Glede na to, kako nam je lani padel dopust v vodo, se je letos izteklo še lepše kot v sanjah. Vse se je poklopilo, ne glede na to, da sploh nisem imela upanja, da dobim dopust. Torej, firma, kjer sem delala je šla v stečaj, nato sem se prijavila v novo firmo (enak lastnik), dopust mi je seveda propadel - lanski in letošnji - in štartala sem z nule. Ne glede na to, sem uspela iztržiti dva tedna dopusta in to celo takrat, kot ga je imel moj dragi. In še zadnja najlepša stvar, ker ni bilo prostih apartmajev, smo šli kampirat, kot še vedno doslej. Le da tokrat nisva bila sama, ampak z najino lubico. Fenomenalno! Verjamem, da ji je v šotoru bilo še lepše, kot bi ji bilo lahko v apartmaju. In še šotor smo imeli na plaži. V San marinu, v Loparju na Rabu.
Kaj je lepšega, kot mivka na pragu šotora? In enoletni otrok, ki vse kar prime nese v usta. Prvi dan me je še skrbelo, potem pa ne več. Je kmalu ugotovila, da ni tako prijetno škrtati z mivko med zobmi. Vožnjo je prenesla naravnost fantastično - seveda ponoči. Podnevi je spala kar v prenosni posteljici na prostem.
Kopanje je pa čisto posebno poglavje. Prve dni je kar vriskala od veselja in hotela plavati po vodi brez obroča. Višja je bila voda, bolj ji je bilo všeč. V bistvu ni bilo minute, da ne bi uživala v vodi. Tudi hoja po vodi jo je neznansko zabavala. In ko sva jo končno le odnesla ven iz vode je tako glasno protestirala in kričala, da se je marsikatera glava obračala za nami. Bolje tako, kot pa par, ki sem ju opazovala - kljub jokanju otročka, sta ga namakala v vodi, škoda zgubljati besede.
Čeprav smo se večino dopusta skrivali v senci, ker nam na plažo sploh ni bilo potrebno hodit, smo vsi trije, tudi Larisa dobili barvo. Živi dokaz, da lahko porjaviš kljub sončni kremi in senci. Ne vem kakšni bi bili če bi se ves ljubi dan na plaži nastavljali soncu, kot so to številni počeli in to z majnimi otroci. Vsekakor sam vsak ve kaj je dobro za njegovega otroka, pa vseeno včasih ne moreš mimo...
Tudi prijateljice si je Larisa takoj našla. V sosednji prikolici so bile tri punčke iz Nemčije. Od pet let navzgor. Tako dolgo jih je klicala in se jim nasmihala, da jih je pridobila na svojo stran in so se na mivki igrale z njo. Najmlajšo svetlolaso punčko je najprej objela in ji dala cmok. Veliko smeha in dogodivščin.
Vsekakor je dopust na morju z majnim otrokom še lepši kot sicer. Edino česar nisem mogla početi v izobilju

četrtek, 3. julij 2008

1. rojstni dan



Včeraj smo praznovali Larisin 1. rojstni dan. Sicer ne v pravem pomenu, jaz sem namreč spet, ali bolje rečeno še vedno, bolna. Naredili smo odtise rokic in nogic za v okvir, da imamo en otipljiv spomin, pa še nekaj fotografij. Drugače pa smo s torto in svečko praznovali že v soboto. Za Lariso sem pripravila malo tortico iz njenega mleka samo zanjo, ker prave torte še ne sme jesti. Obložila sem jo z malinami, ki jih ima tako rada, da je maline posmukala s tortice skorajda preden smo upihnili svečko. Pri tem sta ji pomagala Vanja in Luka, njena sestrična in bratranec. Praznovali smo kar za našo hišo, na prostem, spekli nekaj na žaru v najožjem družinskem krogu. Babici, dedek, tetica z družino in mi trije. Torta je bila njami.
Larisa obožuje novo gugalnico, ki smo jo postavili na trati za hišo in mobilnega polžeka, pa seveda darila Vanje, Lukca in babice. Čajne skodelice in krožničke sem danes pobirala po vsem stanovanju.
Larisa že pridno stopiclja kjerkoli se lahko z rokama oprime, samostojni koraki so bolj redki. Navdušena je, če lahko stopica od atija do mamice in oba jo seveda ujameva tik preden pade. Tu je smeh zagotovljen. Ponoči kar pridno spi, kot že nekaj mesecev. Govori mama ali mamamamama, ati ali dadi (dadi je posebej priljubljena fraza zadnje dni), pa amamam, če je lačna ali pa papap. K meni se pride stisnit vsake toliko časa, sploh zdaj ko skoraj nič nisem bila z njo ker sem bolana. V trenutku spleza sama na kavč in name in se za nekaj trenutkov stisne k meni. Pa dajanje lubčkov je tudi popularno. Seveda ga ne dobimo kadar mi hočemo, ampak kadar sama hoče. V trenutku pridrvi in stisne na lička en velik, slinast poljubček, potem pa spet oddrvi. Še vedno se rada lovi in ko se odpravi iz sobe pomaha in reče papa.
Je pa zadnji mesec začela krempati in gristi. In nikakor ji ne morem dopovedat, da ne sme. Mogoče jo daje jeza, ker misli, da sem jo zapustila. Verjetno bo to nek vedenjski odgovor na to, da mora k varuški. Ves njen ustaljeni ritem se je obrnil in verjetno se ne počuti dovolj varne. Ali pa je to pač samo obdobje, ko vsepovsod, ne samo na igračah, preizkuša svoje zobe in nohte?
Kakorkoli upam, da bo kmalu minilo, medtem pa ji bom še naprej poskušala dopovedati, da tega ne sme.
Legokocke so daleč najbolj zanimiva igrača, zdaj ji že uspe, da kakšni kocki sestavi, ne samo razstavi in včasih jih tudi sama pospravi nazaj v škatlo. Takoj za duplom so knjige ali revije, ki bi jih do neskončnosti listala, naprej in nazaj. Ko se naveliča, revijo navadno raztrga. Veliko veselje ji nudi tudi metanje kljukic z balkona, pa guganje na gugalnici in vožnja s kolesom za atijevim hrbtom. Čeprav jo slednja pogosto uspava. Previja se še vedno zelo nerada in takrat ponavadi kriči od jeze. Sicer je pa najbolj zlat otrok pod soncem.
Larisa bodi tak sonček še naprej, očku in mamici si v neskončno veselje in največji zaklad.
Teža: 9100g
Velikost: 75cm

nedelja, 29. junij 2008

Varstvo




Sem začela delat, pa skorajda ni več časa, da še kaj napišem. Poleg tega sva bile obe z Lariso bolne. Mene se je angina tako lotila, da sem po nekaj dneh zbolela nazaj in tokrat nisem in nisem mogla zbit vročine, ki je nihala od 39 stopinj, pa tja do 39,9. Druga konjska doza antibiotikov je potem končno prijela, tako da sem danes vzela še zadnjo tableto in upam, da bom zdaj zdrava. Je res nerodno, da ti poteče porodniška in namesto, da prideš v službo, greš na bolniško, najprej zaradi otroka, potem pa še zaradi sebe.
Lariso peljem pazit k varuški, ki se je še ni navadila. Vsakič, ko jo zjutraj peljem začne prej jokat. Prvi dan še ni jokala, nato drugi dan je začela jokat v bloku na hodniku, tretji dan na stopnišču, četrti dan že zunaj pred vrati bloka, peti dan na cesti, šesti dan v avtomobilu, sedmi dan že doma, ko sem jo dajala v avto, osmi dan pa že kar doma, ko sva šle po stopnicah. Varuška pravi, da je grozna, da ves dan joka in noče spati. Meni je pa tudi vsak dan huje. Bolj se Larisa upira, bolj je meni hudo. Sem začela razmišljat, da poiščem novo varuško. Tej dam pa še en teden časa. Glede na to, da je doma dokaj pridna (res je da sem jaz ves čas z njo in ni nikoli sama), pri varuški verjetno joka zato ker izsiljuje. Tako sem en dan letela že nekaj po dvanajsti ponjo, ker me je klicala in rekla, da tako joka, da še diha ne in da ni za zdržat. Vseeno se čudim, da je ne more umirit in da se ne more zamotit s kakšnimi igračami. In konec koncev so tam tudi drugi otroci. Otroke pa ima neizmerno rada. Kakorkoli, sem se odločila, da ta teden še počakam, če ne bo bolje pa poiščem novo varuško, nekje jo bom že našla.
Kar se tiče vrtca - no, to je pa dolga zgodba. Septembra gre definitivno v vrtec in to celo v tistega, ki smo ga imeli na spisku na prvem mestu. Stvar je pa takšna, da so nas na začetku zavrnili in da smo bili na čakalnem prioritetnem vrstnem redu na osmem mestu, so mi po telefonskem razgovoru povedali da v tem šolskem letu zagotovo ne bomo prišli noter, da pa bomo naslednje leto septembra ob ponovni prošnji imeli prednost. Tako sem se odločila, da sprejmemo mesto v drugem vrtcu, ki so nam ga ponudili čisto blizu mojega delovnega mesta. Potem so se pa spomnili v prvem vrtcu, da bi pa vzeli Lariso v njihov vrtec, le da v drugo enoto. Najprej sem sprejela, ker so mi rekli, da me bodo ob morebitni moji zavrnitvi čisto zbrisali iz seznama. Po premisleku pa sem se odločila, da izsiljevanja ne bom sprejela in jo bom raje vpisala v drugi vrtec, blizu službe. Še isti dan, dve uri po tem, ko sem prvi vrtec odpovedala (rekla sem, da če ne dobimo v tisti enoti blzu doma, jo raje dam v drug vrtec), me je klicala ravnateljica tega vrtca in dejala, da zdaj pa imajo prosto mesto v prvem vrtcu, da je nekdo odpovedal in da je Larisa na prvem čakalnem mestu.
Kako, kaj? Seveda mi nič ni bilo jasno. Absolutno sem bila takoj zato. Kako smo prišli iz osmega čakalnega mesta v trenutku na prvega in to še isti dan, ko smo odpovedali, mi pa še danes ni jasno. Vsekakor je videti, da tole z vrtci ni vse po predpisih, kar me samo žalosti. Da se takole manipulira še s čisto majcenimi otročki mi ne vliva nekega optimizma in zaupanja v ta sistem.
Konec koncev sem pa le vesela, da smo, kakorkoli že, prišli do želenega vrtca. Da se le še vzgojiteljice jeseni izkažejo.


petek, 6. junij 2008

11 mesecev in prvi koraki

11 mesecev je dopolnila v ponedeljek, pa nekako ni bilo časa, da napišem kaj je novega.
Teža: 9200g
Višina: 75cm
Tako nekako so naše okvirne meritve. Včeraj sva bile na prvem obisku pri varuški. Samo za dve urici. Sprva je samo opazovala druge tri otroke, potem se je pa začela igrati in kmalu je zlezla k prvemu fantku in mu dajala lubčke. Ostali otroci so stari največ dve leti in mislim, da se bo Larisa dobro imela. Danes sva jih tudi obiskali za kakšno urico in pol, v ponedeljek gre pa zares. Imam občutek, da bo kar veliko joka, sploh zato, ker imamo svoje navade kdaj spati, kdaj jesti in predvsem mene ne bo zraven. Upam pa, da se bo kmalu navadila vsega novega. Je pa danes pri varuški naredila prve tri samostojne korake, kar ji še doma ni uspelo. Se je hotela malo považiti. Preden bo pa zares shodila bo pa minilo še kar nekaj časa, ker hoče vse sama. Da hodiva po stanovanju tako, da dovoli da jo jaz podpiram, mora biti res dobre volje.
Vrtec Zarjo smo dobili za september, ampak na čisto drugem koncu mesta. Vrtec na Hudinji, ki nam je najbližje pa nas noče. Tam smo na tako dolgi čakalni listi, da pred naslednjim septembrom, se pravi leta 2009 zagotovo ne bomo prišli na vrsto. Če bi poslušala upraviteljico tega vrtca in v druge vrtce ne bi dala prošnje za vpis bi bila tudi septembra brez vrtca. Glede točkovanja komisije pa sploh ni vredno zgubljati besed, kako je sploh mogoče, da v enem vrtcu zbereš 30 točk v drugem pa samo 22, po istem kriteriju oz. sistemu točkovanja. Vsaj kolikor sem jaz razumela. Ne bom razglabljala zdaj o tem, ker nima smisla. Skratka 20. junija bo vpisana v vrtec Zarja, na Hudinjo bom pa vseeno vložila pritožbo že zaradi načina točkovanja. Do septembra bo pač morala k varuški, kar me bo stalo kar precejšen delež plače, glavno pa je, da je dobra do otrok in da je Larisa na varnem dokler delam.
Priložene fotografije so pa z Areha, posnete prejšnjo soboto.



Vam pokažem, kako se oblečejo očkove kratke hlače?

Nekako takole. Ojooooj, hočem ven!

Važička.

četrtek, 29. maj 2008

Deseti zobek

Čisto po naključju sem včeraj odkrila še deseti zobek. Desna zgornja trojkica je tudi že zunaj. Zdaj čakamo še spodnji dve trojkici, ker se nanormalno slini. Po tleh nastaja za njo slinasta sled, ker se ji kar cedi z brade in okoli ustec, sploh pod spodnjo ustnico je dobila spuščajčke, ker ima tam ves čas mokro. Ne uspem cel dan za njo letat in jo brisat.

torek, 27. maj 2008

Se bliža najino slovo. Dobesedno tako razumem začetek službe, kot da se poslavljam od otroka. Grozen občutek, ker sem res že skoraj 11 mesecev, 24ur na dan v njeni družbi. Ne vem če bi lahko v vseh teh mesecih naštela za en dan ur, ko ni bila z menoj. Zato še toliko težje sprejemam začetek službe, pravzaprav me je kar groza. Danes me je sploh še posebej zadelo, postavilo pred dejstvo. Ves čas sem dan ločitve prestavljala nekam v podzavest za pozneje. Češ, ko bo čas za to se bom že soočila s tem. Danes sem se dokončno zmenila za varstvo z dnem 4.6.2008. In zdaj dejstva ne morem več odrivat nekam za pozneje, to je to.
Če pa se poskusim malo potolažiti in pogledam z druge strani; Larisi verjetno ne bo hudega, teta, ki jo bo pazila zgleda v redu, med drugimi otroci bo imela super družbo - upam. Meni pa mora življenje tudi teči dalje, da se spet malo bolj socializiram. In če so vse druge preživele bom morala tudi jaz.
Pa sem vseeno žalostna in si bom pokvarila zadnji skupen teden, če se ne spravim k sebi. :-(

Takole je pa Larisa danes zmazala celo banano. Čisto sama in temu primerno je miza dobila čisto novo preobleko. Je pa na koncu polizala še prste. Tako zabavna je, da me vsak dan spravlja v smeh.

ponedeljek, 26. maj 2008

Obožujemo vodo


Današnji dan je bil pa res prvi tak vroč dan letos in ker je Robi ravno prišel zgodaj iz službe, sva skupaj napolnila Larisin bazenček, ga dala na balkon in jupiiii Larisa je lahko uživala. Sploh je bilo super ker je lahko bila nagica, brez pleničke. Naši lubiki se najbolj ustrežeš, če jo lahko okopaš, samo da je voda okoli nje in je srečna. Hmmmm, ni dvoma, to ima pa res po meni.

1.piknik julijk


Včeraj smo imele čvekice s foruma piknik ob Šmartinskem jezeru. Žal ni bilo vseh, kar nekaj je bilo pogrešanih. Vsi ostali udeleženci, ki smo utegnili priti smo se pa imeli lepo, sploh naši najmlajši. Larisa je uživala v svoji družbi, res je bila ves dan dobre volje. Še zdaj ne vem koliko otrok je bilo včeraj na kupu. In eden lepši od drugega. Naši julijčki in julijke so seveda najlepši letnik 07 :-). Sami dobrovoljčki. Jaz sem se pa tudi načvekala, končno v živo, čeprav je bilo premalo časa z vsemi dodobra poklepetat, sem pa prepričana, da se še srečamo. Najbolj zanimivo je bilo, da sem takoj spoznala večino najmlajših udeležencev, medtem ko staršev pač še nisem poznala (z izjemo organizatorke). Ampak sem potem hitro povezovala malčke ter mamice in atije. Z atiji sicer nisem uspela kaj dosti govorit, smo se pa zato mamice kar načvekale. Na koncu lahko samo rečem, da je bilo res lepo, julijke so same fejst babike. Edino, kar obžalujem; prekratko, prehitro je minil čas.
Žal prilagam samo eno fotko, da ne kršim zasebnosti drugih malčkov.
Pa še nekaj, včeraj je bil tudi že zdavnaj pozabljen dan mladosti in je samo naključje, da so se naši malčki ravno včeraj srečali?

nedelja, 25. maj 2008

Bazen



Končno smo se včeraj odpravili na bazen, čeprav je bilo videti, da nam ne bo uspelo. Časovno namreč, včeraj je Larisa spala več kot dve uri popoldan. Vedno bolj me čudi to njeno spanje. Saj nimam nič proti, ampak me že malo skrbi ker nikoli ni hotela spati, zdaj pa kar naenkrat toliko spi. Nekaj čez pet smo se potem le uspeli zbasat v avto in smo se odpeljali kar v Laško. Vodo imajo zelo toplo, zame kar preveč. Lariso sva poskušala dati v Fredov obroč, pa je nogice ves čas tiščala naprej in kar kričala je od nezadovoljstva, da ima nekaj okoli sebe. Ko sva obroč odstranila pa je neskončno uživala v vodi. Popolnoma nič je ni bilo strah, kar metala se je v vodo. Domov smo prišli šele ob osmi in takoj po flaški meleka je zaspala in spala do pol osme zjutraj. Ne bom se hvalila kako lepo ponoči spi, ker se mi lahko vse maščuje. Sploh zdaj ko se gre čez 14 dni pazit. No, led je prebit, bomo še šli. Da obožuje vodo, smo pa tako vedeli, ker se neskončno rada kopa doma v banici.


Tukaj pa prilagam še dve fotki, tudi od včeraj. Larisa se namreč zadnji teden postavlja na nogice brez opore. Tako stoji sicer samo nekaj sekund, začetek je pa le.

nedelja, 18. maj 2008

ZOO






Da ne bom kar naprej pisala prvič to, prvič ono, bodo zdaj naslovi bolj kratki. Za Lariso je itak vse prvič.
Torej, ati je hotel že enkrat končno videti ZOO, pa smo se včeraj po kosilu na hitro spakirali in odpeljali v Ljubljano. Vreme je na srečo zdržalo, čeprav je na poti nekje okoli Trojan, že tudi deževalo. Ampak mi se nismo dali in smo si lepo v miru ogledali vse uboge živalce. Uboge zato, ker imajo večinoma res premalo življenjskega prostora in nekatere živali zagotovo v tem zaporu trpijo. Nisem pristaš živalskih vrtov, ker vem, da je za divje živali edino pravo okolje narava in brez prostosti ne morejo živeti polnega življenja. In končno zaradi ljudi, ki hodijo v živalske vrtove le ti obstajajo.
Pa vendar, v Rožno dolini je ZOO in zakaj si ne bi Larisa teh živali ogledala, da ne bo mislila, da na tem svetu obstaja le Filip.
Najbolj je bila navdušena nad morskima levoma, zakaj, ker sta bila v vodi in ker znata tako hitro plavati. Včeraj je bilo vse polno študentov, ki so predstavljali živali in izvedeli smo marsikaj novega in zanimivega o živalih. Božali smo želvico in ovčko, ježka se je pa Larisa bolj s strahom dotaknila. Videli smo emujevo jajce, kožo in rogove jelena, srne in koze, pa tudi kožo volka in žirafe. Opazovali smo paličnjake, predvsem paličnjak živi list je bil zanimiv, pa piščeta domačih kokoši in japonskih prepelic, majcene pujske, in še in še.
Pav je bil glasen, noj je preganjal žirafo, slon se je dolgočasil, mucke kot so lev in tiger ter puma so spale globok spanec. Papige so bile prepirljive kot vedno, zebre so zdolgočaseno mulile travo, volkovi so se podili po ogradi, kozorogi so zadovoljno prebavljali zadnji obrok, ris pa se je nekam skril. Šimpanzovo hiško prenavljajo, tako, da smo na koncu pokukali še k opicam ob vhodu, ki sem jim žal pozabila ime, previli rito, potem pa smo se končno odpravili domov.




torek, 13. maj 2008

Prvič pri zobarju

Ne morem mimo, da ne napišem, kako je naša lubika pridna. Mesece nazaj, ko je tako zelo jokala so me vsi "tolažili", da bo potem z meseci vse samo težje zame. Pa je resnica ravno nasprotna, vsak teden je lepše in lažje zame. Vedno manj joka, se zna tudi sama zamotiti in neizmerno rada ima ljudi. V družbi se najbolje počuti.Seveda še ima kakšen zelo tečen in napored dan ali pa urico, je pa tega res vedno manj.
Po prvih šestih zobkih, ki jih je dobila do nekje šestega meseca, so začeli izraščati tudi drugi in to celo brez kakšnih vidnih težav. V četrtek (mislim, da smo bili 8.5) sem opazila spodnje dvojkice, danes pa je Larisina zobozdravnica ugotovila, da je zunaj tudi leva zgornja štirica. Kar pomeni da je Larisa že ponosna lastnica lepih belih devetih zobkov.
Ja, danes sva bili prvič pri zobarju. Zobozdravnici pravzaprav, ki je izredno prijazna, malo starejša gospa in mislim, da bo super. Vzela si je čas in se pozanimala ter razložila vse okoli zobkov, kako jesti, kaj piti. Naj bi pile res samo vodo (jaz ji zadnje čase dajem nesladkan naraven komarčkov čaj, ker sem ugotovila, da je potem bolje razpoložena in lažje zaspi), nobenih snackov med obroki (jaz ji včasih dam skorjico kruha ali rižev vafelj). In dude bi jo tudi vsaj podnevi morali odvaditi. Razložila mi je, kako z gazico obrisati dlesni in zobke, čeprav mi že štiri mesece uporabljamo tudi krtačko. Zvečer čiščenje brez zobne paste in bojda je to bolj navajanje na zobno krtačko kot pa prav čiščenje zobkov. Skratka bila je izredno zadovoljna in poudarila, da ima res lepe in pravilno raščene zobke in pohvalila tudi mene, da lepo skrbim zanje. Nazadnje naju je povabila na naslednji preventivni pregled čez šest mesecev, torej v začetku novembra.
Kaj je še novega? Ah ja, danes je Larisa ob triciklu naredila polne tri kroge po stanovanju. Polne tri kroge hoje mislim in to tako, da se je držala tricikla za belanco in ga potiskala pred seboj, potem sem ji pa jaz malo pomagala s potiskanjem, da se je sama osredotočila na premikanje nogic. Zadevo je poštudirala čisto sama. Bravo Larisa.
In še to, včeraj je prvič zaspala brez mene. Sem se dobila z bivšim sodelavcem in sodelavko na pijači, Lariso je pa spravil spat Robi.

sobota, 10. maj 2008

Prvo kolesarjenje




Danes smo se vsi trije vsedli na kolo in se peljali naokrog za dobre pol urice. Larisa je pred tem spala dve uri in pol, kar je čisto neverjetno. Po novem jo dam še budno v posteljico in sama zaspi. Kaže, da bo celo osvojila popoldanski spanec. Skratka, da se vrnem na štorijo o kolesu; preizkusili smo novo čelado, pa zgleda v njej kot v kakšnem oklepniku ;-).Med vožnjo je ves čas opazovala kaj delam jaz, bingljam in brcam z nogami na neki čudni stvari. Peljali smo se do Zadobrove čez hmelj in nazaj. Nazaj grede jo je pozibavanje na sedežu uspavalo in je počasi zakinkala z glavico na prsih. Pa naj mi še kdo reče, da otroci na kolesarskem sedežu ne zaspijo. In spet se je izkazalo, da ni vedno pametno poslušati kakšnega prodajalca ali nasvete drugih staršev, naš otrok je pač drugačen. Svetovali so nama namreč, da sedeža Hamax, ki ima regulacijo naklona naslonjala, nima smisla kupiti, ker je ta funkcija neuporabna. Pa se je že ob prvi malo daljši vožnji trditev izkazala za neresnično.
Po več kot letu in pol je bilo sesti na moje kolo naravnost božansko. Če bi se našla kakšna urica samo zame bi takoj izkoristila za vožnjo na primer do Žičke kartuzije - ta tura čez hribe mi je najbolj pri srcu. Z Lariso žal še nekaj let ne bo prevozna, ker vodi po kolovozih strmo čez hribe skozi gozdove. Bomo morali poiskati nove ture primerne za našo malčico. Kako bo še lepo.

nedelja, 4. maj 2008

Usodni korak

Sem vam dala mislit? Ne, ne, midva sva še po starem, mojemu dragemu še nikoli kaj takega ni padlo na pamet. Je pa nekomu iz Maribora, pojma nimam komu. Včeraj zvečer sem namreč šivala hlače in čisto slučajno ujela z enim ušesom poročila s TV-ja. Na kratko, neka javna oseba se je bojda končno odločila za usodni korak. Človek se mi je v trenutku zasmilil. Pa ne zato ker se bo poročil, kot sem razbrala iz novinarske prispodobe, ampak zato ker so ta korak že na začetku označili kot usoden.
S kakšnim razlogom pa je poroka usodna? Jaz si namreč usodni korak razlagam kot nekaj negativnega, celo morbidnega. Npr. usodni korak je naredil nekdo, ki je stopil na mino ali pa v prepad. Enačiti to s poroko je pa že višek sarkazma. Saj vem, to je pač slovenski izraz. Zanimivo, da drugi narodi na poroko ne gledajo tako zlovešče, pa verjamem, da se jih še precej več loči kot pri nas. Kako pa bi to dobesedno zvenelo v angleščini? Leathal step? Ha, ha.

petek, 2. maj 2008

10 mesecev





Pa smo dočakali tudi dvomestno številko, čeprav bi jaz raje zavrtela čas malo nazaj. Danes smo bili na sprehodu proti Kunigundi. Za razliko od včeraj je bilo sončno in nas ni ujel dež. Včeraj smo se namreč ravno odpravili in naredili kakšnih 200m, ko se je v trenutku ulil dež in toča in to tako močno, da smo vsi premočeni pritekli nazaj do avta. Najbolj je bil premočen ati in pes Filip, no, nasmejali smo se in odpeljali domov sušit premočeno obleko in voziček.
Med drugim se je ravno danes Larisa tudi prvič peljala na kolesu. In baje uživala. Tako pravi očka, ki jo je vozil naokoli, jaz sem tačas izkoristila za čiščenje stanovanja, žal - in zamudila prvo kolesarjenje.
Drugače pa se je ravno zadnje dni začela Larisa tudi prestopicat, ob opori seveda. Še kakšnih 14 dni nazaj za nič na svetu stoje ni hotela prestavit nog ne naprej ne nazaj, zdaj pa se je končno opogumila. Jo pustim, da se popolnoma sama postavlja na noge že od vsega začetka in jo bom pustila, da začne sama stopicljati naokoli. V nobeno stvar je ne mislim silit. Zanimivo, da je nikoli nisem postavljala na noge in se je začela kljub temu pri osmih mesecih sama postavljat nanje. Otroci že vedo zakaj imajo noge, ko je čas za to. Če bo zaradi tega shodila kakšen mesec kasneje kot drugi nič zato, zaenkrat pa kaže, da njen motoričen razvoj prav nič ne zaostaja.
Našega psa Filipa ima izredno rada, ne glede na to, da on njene naklonjenosti ne vrača. Neznansko je namreč postal ljubosumen, stanje se je drastično poslabšalo, ko ga je začela cukati za dolgo dlako in mu jo puliti. To mu seveda ni bilo všeč in je kar nekajkrat renčal nanjo, Larisa pa se za to ni zmenila. In potem ji je zameril. Mu tudi ni všeč, da ves čas lazi za njim in potem večinoma beži pred njo. Sem jo pa naučila, kako ga mora božati in ga ne cuka več. Ga zna z iztegnjenimi prstki nežno pobožati in mehko položi svojo glavico na njegov hrbet. Znak, da ji je neznansko pri srcu. Verjetno se bo omehčal, ko se bo naučila bit nežna z njim. Filip je namreč izredno nežna in razvajena dušica.
Ta mesec je iznašla tudi lovljenje. Sicer še po vseh štirih. Neizmerno je navdušena, če lahko po štirih beži, jaz pa za njo in ji kličem: "Kam pa kam Larisa?" Potem se na ves glas smeji, pogleda kje sem in hitro odbrzi naprej. Nato jo ulovim in žgečkam, da od smeha komaj pride do sape, potem ona spet zbeži naprej....dokler se ne izmuči.
Ja, kar veliko smeha je pri nas doma, prav tako veliko pa tudi joka. Pa o joku kdaj drugič.
Manjka nam še teža in višina, vendar sem ugotovila, da jaz izmerim čisto drugačne podatke kot v razvojni ambulanti. Pa nič zato, neke približne mere pa le dobimo. Pri kopanju bomo torej opravili še meritve.
Teža:8850g
Višina:75cm

Evo, še dve fotki s kopanja:




Tukaj pa prilagam še današnji video utrinek, za vse zveste obiskovalce, še posebej pa za tadrugo babico in tetico, ker sem izvedela, da so jih obiskale koze in z Lariso nekaj časa ne bom upala na obisk. In koze naj čimprej omagajo, da V. hitro ozdravi.

četrtek, 1. maj 2008

Lanterna


Z rta Lanterne je lep razgled na Novigrad.


Obožujem hopsati na očkovih ramenih.


Očka, tvoja očala so mi prevelika!!!!


Ribiča sta bila polno zaposlena s pripravo mrež.


Kam je odletel galeb?


Po vodi je pač najbolje čofotati.


Kaj ko bi si posončila rokice, da ne bodo tako bele?


Tole sončenje na ležalniku pa ni zame. Je preveč dolgočasno. Poglejmo, če lahko splezamo po naslonjalu!


Še nikoli nisem videla toliko skal in vode. Taaataatatata!


Mami, kje si? Plima se bliža.


Pogled z balkona.


Pa bi mi res prav prišla očala.


Tako sva bila utrujena po celodnevnem vozičkanju, da sva zaspala kar na obali.

Zdaj, ko ste si ogledali najnovejše fotografije, vam pa še lahko povem kako smo se imeli.
Minilo je tako hitro kot bi mignil. Tri dni smo se po ves dan vozičkali ob obali. V nedeljo smo naredili po moji oceni vsaj 25km, če ne še precej več in zvečer me je prav pošteno bolel križ. Obiskat nas je prišel Larisin striček in obhodili smo ves polotok, vse do konca kampa Lanterna, v katerega smo zahajali še kot srednješolska mladež. Pravzaprav sva se tam z Robijem bolje spoznala in še isti mesec začela hoditi. Pred skoraj petnajstimi leti. Kako lepi spomini in kot po naklučju smo se zdaj tam sprehajali z Lariso - prvič na morju.
Ja, naša sončica je uživala. Kdo bi si mislil, da bo toliko časa zdržala v vozičku. No, saj je imela kakšno težavno urico, večinoma je bila pa izredno pridna. Kljub vsemu so verjetno sosedi in ljudje na obali mislili, da jo tepeva - pri previjanju namreč tako kriči in se zvija, da jo štiri roke komaj previjeta.
Najbolj privlačni so ji bili galebi, pa seveda valovi. Tako rada je čofotala po vodi, da je potem na ves glas tulila, ker je hotela še, pa je imela preveč ledene roke, da bi jo lahko pustila v nedogled špricati. Mislim, da jo bo poleti bolj težko dobiti ven iz vode.
Vreme je letos bolj tako. Ne pomnim, da bi bilo za prvomajske praznike kdaj tako mrzlo. Tudi voda je izredno ledena. Ne glede na to je v FKK-ju na plaži ogromno nagcev, pa tudi kakšnega pogumnega plavalca sva opazila. Mene je zeblo že v kratkih rokavih, sem bila večinoma v flisu, drugi pa so se kot kakšni nasedli tjulnji sončili na ledenem vetru in pustili otroke veselo čofotati po vodi. Pa ne z rokicami, kot je to počela Larisa, ampak v kopalkah, takšno čisto pravo poletno čofotanje.
Mi smo pač bolj zmrzljive sorte.
Skratka, bilo je lepo, kljub temu, da še ni bil čas za kopanje.

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček