Strani

sreda, 29. avgust 2007

Otroška sobica II




Takole je pa danes videti sobica. Napredujemo, vendar le počasi. Vgradili smo še strešno okno in stene se finiširajo. Sledi beljenje. A kaj ko ni in ni časa. Larisa nam ne da dihati. Upam pa, da bo ob naslednji objavi sobica končana.

VESELI TRENUTKI


Ker so tako redki, bi bil greh, da jih ne posnamem.
Našo sončico še vedno mučijo kolike in revica zelo veliko joče.


Nekako takšen izgleda naš vsakdan.
Tudi test za alergijo na kravje mleko je bil pozitiven, kar pomeni, da lahko pije samo posebej prilagojeno mleko Pregomin, jaz pa ne smem piti mleka in jesti mlečnih izdelkov ter ničesar, kar vsebuje mleko ali mleko v prahu. Tako se je moj jedilnik drastično skrčil in kar naenkrat sem ugotovila, da se v veliko izdelkih nahaja mleko. Tudi v kruhu, krekerjih, marsikje, kjer ga ne bi pričakoval.
Sicer sva pa imeli 24.08. še enkrat preverjanje teže, in naša sončica že ima 5700g. Menda se ta teden ni preveč zredila, samo 200g, kar je baje v mejah normale.

četrtek, 2. avgust 2007

Babici in ostalo sorodstvo


Naša sončica ima dve babici, pa nobenega živečega dedka. No, vendarle bo imela enega dedka, ne sicer čisto pravega, krvnega, pa vseeno dedka, če mu bo le prav tako.
Poleg tega ima srečnica tudi eno prababico, enega strička in eno tetico. Pa še eno prisrčno sestrično in enega čudovitega bratranca, oba samo nekaj let starejša.
Moja mami pride našo sončico vsak dan pogledat, ker pač živi pod nami in ima ta privilegij, da lahko pride kadar hoče. Robijeva mami in njena družina pa je za to prikrajšana. Sicer so jo videli, na obisk pa še niso uspeli priti. Sva jo najprej sama odpeljala na kratek obisk, kjer je dobila veliko predrago darilo v obliki bonov (nekaj smo že pokoristili, nekaj pa še bomo) in prelep album Moj otrok.
Kaj je lepšega, kot videti veselje babic, ko občudujeta najino deklico.
Ko se bo babica, Robijeva mami, vrnila z morja, bodo pa zagotovo vsi skupaj prišli še k nam, da vidijo kako je zrasla.
Se moram vsem še enkrat zahvaliti za darilo, prav tako moji mami, od katere je Larisa dobila krasen album za fotografije in prav tako precejšen denarni zalogaj.
Vendar pa si Larisa želi predvsem, da bi jo imeli vsi radi in komaj čaka vašega obiska.

Dojenje


Takole se pa naša sončica doji. Žal še vedno samo delno. Mleka ni toliko, da bi lahko zadostila vsem njenim apetitom. Nekaj dni nazaj smo dajali samo 60ml dodatka (pojedla je okoli 130ml z mojim mlekom vred), zadnja dva dni pa zahteva že 90ml dodatka, nisem pa opazila, da bi jaz imela mleka kaj manj. Mislim, da se ji je samo povečal apetit. Pa saj tudi raste izjemno hitro. Vsako jutro se mi zdi večja. Košara za voziček bo verjetno dobra komaj do kakšnega tretjega meseca, prav tako avtosedež, ki naj bi oba veljala vsaj do devetega meseca. Njena teža je narasla tudi že na blizu 5000g, ne vem natančno, ker nimam otroške tehtnice.
Torej, dojenje. Včasih je prava muka, ker se odloči, da ima raje flaško. To je predvsem ob večerih. Se zgodi. da noče niti zagrabiti bradavico in trmasto vztraja, da velja samo steklenička. Takrat imam živce čisto na koncu, ampak tega otroka ne moreš v nič prisiliti. Že ima lastno trdno voljo.
Drugače pa kar zadovoljno takoj zagrabi bradavico, pogosto zraven zaspi in ne spije vsega. Iztiskanje pa ne gre. Tako se niti ne čudim, da nimam dovolj mleka. Kljub vsem mogočim ukrepom, naprimer pitje velikih količin čaja za dojenje. Jemala sem tudi tablete, ki so mi jih dali v porodnišnici za mleko, pa ni bilo nobenega efekta. Za nameček pa je takrat, ko sem zelo utrujena mleka še manj.
Sem se sprijaznila s situacijo, da se dojima samo delno. Vsekakor pa bom na tem vzrajala kolikor mogoče dolgo. Bolje malo mojega mleka kot nič.

Danes je Larisa stara že en mesec






Ja, že ves mesec se cartamo, lulamo, kakamo, pijemo mleko, jokamo in majčkeno spimo.
Pravzaprav sem se zamislila, kako sem še kakšen mesec in pol nazaj na Ringaraji čvekala in komaj čakala, da pride Larisa. Nosečnost se mi je že vlekla, danes pa je Larisa stara že en mesec. Kako hitro mine, po drugi strani pa so se dnevi v porodnišnici zdeli neskončno dolgi.

Še komentar na fotografije:
prva fotografija je za mojo dušo
druga in tretja sta posneti danes zjutraj: tako se je Larisa danes vsa skuštrana zbujala
četrta in peta fotografija pa prikazujeta Larisino veselje, zelo rada se namreč previja, ker ve da potem sledi hranjenje.

sreda, 1. avgust 2007

Kopanje in naš vsakdan





Prvič smo se kopali v sredo, 28.07. Seveda midva nisva imela te časti, saj je Lariso okopala patronažna. Sva pa od četrtka napraj navdušena "kopalca".
Larisi je bilo kopanje takoj všeč. Kako bi ne bilo, saj je moja, jaz pa obožujem vodo.
Fotografije so žal spet narajene s telefonom, tako kot večina do zdaj. Vseeno pa obljubljam da bomo tudi to izboljšali.
Larisa je drugače precej težavna. Ves čas jo zvija in kapljice ne pomagajo kaj dosti. Da to ni dovolj, ogromno joče, kadar pa ne joče je pa vseeno budna in zahteva pozornost. Skoraj nič ne spi. Tako za naju ni počitka, ne spanca. Večinoma sva dan in noč pokonci. Se mi začenja dozdevati, da Robi nekam rad hodi v službo. No, saj rad je vedno hodil na delo, vendar je zadnji teden še posebej navdušen in tega ne more skriti. Šalo na stran. Revež se lahko vsaj malo umakne z jokajoče scene.
Ves čas me je strah, da ni kaj narobe z njo, vendar me tolažijo, da je to normalno in da bo čez nekaj časa minilo. Lahko je njim reči, ko pa jim ni treba poslušati neutolažljivega joka in vreščanja. Meni pa se srce trga, ker ji nič ne pomaga.
Bo pač potrebno prestati, samo ne vem kje bom dobila dovolj moči.
Komaj čakam na prvo posvetovalnico, oh kje je še 17.08.
Ob večerih hodimo na sprehode, vsaj za pol urice. Včeraj je bila celo prvič v trgovini. Kakšno je stanovanje pa raje ne bi pisala, nimam minutke časa, evo že moram iti, moje srčece se že joče....

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček