nedelja, 29. junij 2008

Varstvo




Sem začela delat, pa skorajda ni več časa, da še kaj napišem. Poleg tega sva bile obe z Lariso bolne. Mene se je angina tako lotila, da sem po nekaj dneh zbolela nazaj in tokrat nisem in nisem mogla zbit vročine, ki je nihala od 39 stopinj, pa tja do 39,9. Druga konjska doza antibiotikov je potem končno prijela, tako da sem danes vzela še zadnjo tableto in upam, da bom zdaj zdrava. Je res nerodno, da ti poteče porodniška in namesto, da prideš v službo, greš na bolniško, najprej zaradi otroka, potem pa še zaradi sebe.
Lariso peljem pazit k varuški, ki se je še ni navadila. Vsakič, ko jo zjutraj peljem začne prej jokat. Prvi dan še ni jokala, nato drugi dan je začela jokat v bloku na hodniku, tretji dan na stopnišču, četrti dan že zunaj pred vrati bloka, peti dan na cesti, šesti dan v avtomobilu, sedmi dan že doma, ko sem jo dajala v avto, osmi dan pa že kar doma, ko sva šle po stopnicah. Varuška pravi, da je grozna, da ves dan joka in noče spati. Meni je pa tudi vsak dan huje. Bolj se Larisa upira, bolj je meni hudo. Sem začela razmišljat, da poiščem novo varuško. Tej dam pa še en teden časa. Glede na to, da je doma dokaj pridna (res je da sem jaz ves čas z njo in ni nikoli sama), pri varuški verjetno joka zato ker izsiljuje. Tako sem en dan letela že nekaj po dvanajsti ponjo, ker me je klicala in rekla, da tako joka, da še diha ne in da ni za zdržat. Vseeno se čudim, da je ne more umirit in da se ne more zamotit s kakšnimi igračami. In konec koncev so tam tudi drugi otroci. Otroke pa ima neizmerno rada. Kakorkoli, sem se odločila, da ta teden še počakam, če ne bo bolje pa poiščem novo varuško, nekje jo bom že našla.
Kar se tiče vrtca - no, to je pa dolga zgodba. Septembra gre definitivno v vrtec in to celo v tistega, ki smo ga imeli na spisku na prvem mestu. Stvar je pa takšna, da so nas na začetku zavrnili in da smo bili na čakalnem prioritetnem vrstnem redu na osmem mestu, so mi po telefonskem razgovoru povedali da v tem šolskem letu zagotovo ne bomo prišli noter, da pa bomo naslednje leto septembra ob ponovni prošnji imeli prednost. Tako sem se odločila, da sprejmemo mesto v drugem vrtcu, ki so nam ga ponudili čisto blizu mojega delovnega mesta. Potem so se pa spomnili v prvem vrtcu, da bi pa vzeli Lariso v njihov vrtec, le da v drugo enoto. Najprej sem sprejela, ker so mi rekli, da me bodo ob morebitni moji zavrnitvi čisto zbrisali iz seznama. Po premisleku pa sem se odločila, da izsiljevanja ne bom sprejela in jo bom raje vpisala v drugi vrtec, blizu službe. Še isti dan, dve uri po tem, ko sem prvi vrtec odpovedala (rekla sem, da če ne dobimo v tisti enoti blzu doma, jo raje dam v drug vrtec), me je klicala ravnateljica tega vrtca in dejala, da zdaj pa imajo prosto mesto v prvem vrtcu, da je nekdo odpovedal in da je Larisa na prvem čakalnem mestu.
Kako, kaj? Seveda mi nič ni bilo jasno. Absolutno sem bila takoj zato. Kako smo prišli iz osmega čakalnega mesta v trenutku na prvega in to še isti dan, ko smo odpovedali, mi pa še danes ni jasno. Vsekakor je videti, da tole z vrtci ni vse po predpisih, kar me samo žalosti. Da se takole manipulira še s čisto majcenimi otročki mi ne vliva nekega optimizma in zaupanja v ta sistem.
Konec koncev sem pa le vesela, da smo, kakorkoli že, prišli do želenega vrtca. Da se le še vzgojiteljice jeseni izkažejo.


petek, 06. junij 2008

11 mesecev in prvi koraki

11 mesecev je dopolnila v ponedeljek, pa nekako ni bilo časa, da napišem kaj je novega.
Teža: 9200g
Višina: 75cm
Tako nekako so naše okvirne meritve. Včeraj sva bile na prvem obisku pri varuški. Samo za dve urici. Sprva je samo opazovala druge tri otroke, potem se je pa začela igrati in kmalu je zlezla k prvemu fantku in mu dajala lubčke. Ostali otroci so stari največ dve leti in mislim, da se bo Larisa dobro imela. Danes sva jih tudi obiskali za kakšno urico in pol, v ponedeljek gre pa zares. Imam občutek, da bo kar veliko joka, sploh zato, ker imamo svoje navade kdaj spati, kdaj jesti in predvsem mene ne bo zraven. Upam pa, da se bo kmalu navadila vsega novega. Je pa danes pri varuški naredila prve tri samostojne korake, kar ji še doma ni uspelo. Se je hotela malo považiti. Preden bo pa zares shodila bo pa minilo še kar nekaj časa, ker hoče vse sama. Da hodiva po stanovanju tako, da dovoli da jo jaz podpiram, mora biti res dobre volje.
Vrtec Zarjo smo dobili za september, ampak na čisto drugem koncu mesta. Vrtec na Hudinji, ki nam je najbližje pa nas noče. Tam smo na tako dolgi čakalni listi, da pred naslednjim septembrom, se pravi leta 2009 zagotovo ne bomo prišli na vrsto. Če bi poslušala upraviteljico tega vrtca in v druge vrtce ne bi dala prošnje za vpis bi bila tudi septembra brez vrtca. Glede točkovanja komisije pa sploh ni vredno zgubljati besed, kako je sploh mogoče, da v enem vrtcu zbereš 30 točk v drugem pa samo 22, po istem kriteriju oz. sistemu točkovanja. Vsaj kolikor sem jaz razumela. Ne bom razglabljala zdaj o tem, ker nima smisla. Skratka 20. junija bo vpisana v vrtec Zarja, na Hudinjo bom pa vseeno vložila pritožbo že zaradi načina točkovanja. Do septembra bo pač morala k varuški, kar me bo stalo kar precejšen delež plače, glavno pa je, da je dobra do otrok in da je Larisa na varnem dokler delam.
Priložene fotografije so pa z Areha, posnete prejšnjo soboto.



Vam pokažem, kako se oblečejo očkove kratke hlače?

Nekako takole. Ojooooj, hočem ven!

Važička.

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček