Strani

ponedeljek, 24. september 2007

12 tednov

Naša sončica je danes stara 12 tednov. 12 napornih, a vseeno srečnih tednov. Kar ne morem verjeti, da se je danes ponoči zbudila samo enkrat, okoli pol tretje ure, potem pa spala do šeste zjutraj. Nato sva pa obe dremuckali skoraj do devete.
Kako je nama lepo.
Ko sva se obe najedli, sva se pa šli nastavljat sončku in sva naredili en giro po ulici, se ustavili pri babici in potem spet nazaj domov, ker se je spet bližala lakota. Ta teden sva sicer spet čisto same, pa se bova imele vseeno lepo.

Včeraj smo imeli obisk. Lariso je prišla pogledat moja bivša sodelavka, ah kaj, moja prijateljica in njena hči. Je bilo tako lepo poklepetat, ker se nismo videle že kar nekaj mesecev. Moj dragi je pa ta čas uvidevno popazil na Lariso. Upam, da kmalu spet prideta.

Ne vem sicer kakšni so drugi skoraj trimesečni otročki, toda naša Larisa zelo redkokdaj spi. In nikoli noče biti niti minutko sama. Se takoj oglasi in zahteva družbo. Vendar so vsi napori poplačani, ko me gleda in se nasmeji. Seveda je še največ smeha na previjalni mizi, ki jo naravnost obožuje. Tam ima tudi svoje govorne vaje - beri eu, aj, oj, gu, huuuuu in razni nerazpoznavni zlogi.
Drugače so pa aktualne roke, ki jih vztrajno tišči v usta. Še malo, pa ji bo uspelo potisniti celo pest v usta, če bo le ugotovila, da mora poskusiti samo z eno, ne pa z obema naenkrat. Tudi odejca navadno roma v usta, ko jo uspe pravilno pomečkati med prstki. Razne igračke zaenkrat samo še poskuša prijemati, pa še ne obvlada najbolje. Bo še malo povadila. Je pa zato odlična pri prijemanju flaške, vlečenju in mečkanju mojih majic, pa v vlečenju verižic. Posebno pri atiju ji je v veliko veselje vlečenje dlak, pa brodenje s prsti po laseh. Ja, ati, če ti ne paše, da te Larisa vleče za dlake, pa poskusi z depilacijo.
Če želimo pri naši hiši kaj narediti, moramo imeti Lariso zraven sebe. In navadno pomivanje posode npr., potem traja in traja, sploh če ne ujamemo pravega trenutka.
In duda, to je pa posebna zgodba. Je pametna punca naštudirala, da brez dude ne gre. In to zaradi tega, ker jo potem lahko meče ven, če jo pustimo samo, ker potem točno ve, da bo nekdo prišel ko bo zavpila in ji dal dudo nazaj v usta. (Da si jo sicer zna dati v usta tudi sama, pa ne bo povedala, ker potem ne more izvajati trika.)

Večeri so še ponavadi vedno v znamenju hujših krčev in neutolažljivega joka. Pa bomo že prestali. Upam, da se bo res uneslo, 12. tednov naj bi bil mejnik, pri katerem krči gredo samo še na bolje. Ko bi to le držalo in naša Larisa ne bi več tako trpela.

ponedeljek, 17. september 2007

Sobica III






Zdaj pa že izgleda malo bolje. Larisina sobica. Je dobila malo sočnih žarkov, nova tla in medvedka Pu-ja. Luči pa bo še potrebno kupiti.
Danes pa še preselimo previjalno mizico, njena posteljica pa bo še nekaj mesecev ostala pri nama v spalnici.
Stene in strop sem prepleskala sama. No, skoraj vse. Ko je bila Larisa lačna je vskočil njen očka.

sreda, 29. avgust 2007

Otroška sobica II




Takole je pa danes videti sobica. Napredujemo, vendar le počasi. Vgradili smo še strešno okno in stene se finiširajo. Sledi beljenje. A kaj ko ni in ni časa. Larisa nam ne da dihati. Upam pa, da bo ob naslednji objavi sobica končana.

VESELI TRENUTKI


Ker so tako redki, bi bil greh, da jih ne posnamem.
Našo sončico še vedno mučijo kolike in revica zelo veliko joče.


Nekako takšen izgleda naš vsakdan.
Tudi test za alergijo na kravje mleko je bil pozitiven, kar pomeni, da lahko pije samo posebej prilagojeno mleko Pregomin, jaz pa ne smem piti mleka in jesti mlečnih izdelkov ter ničesar, kar vsebuje mleko ali mleko v prahu. Tako se je moj jedilnik drastično skrčil in kar naenkrat sem ugotovila, da se v veliko izdelkih nahaja mleko. Tudi v kruhu, krekerjih, marsikje, kjer ga ne bi pričakoval.
Sicer sva pa imeli 24.08. še enkrat preverjanje teže, in naša sončica že ima 5700g. Menda se ta teden ni preveč zredila, samo 200g, kar je baje v mejah normale.

četrtek, 2. avgust 2007

Babici in ostalo sorodstvo


Naša sončica ima dve babici, pa nobenega živečega dedka. No, vendarle bo imela enega dedka, ne sicer čisto pravega, krvnega, pa vseeno dedka, če mu bo le prav tako.
Poleg tega ima srečnica tudi eno prababico, enega strička in eno tetico. Pa še eno prisrčno sestrično in enega čudovitega bratranca, oba samo nekaj let starejša.
Moja mami pride našo sončico vsak dan pogledat, ker pač živi pod nami in ima ta privilegij, da lahko pride kadar hoče. Robijeva mami in njena družina pa je za to prikrajšana. Sicer so jo videli, na obisk pa še niso uspeli priti. Sva jo najprej sama odpeljala na kratek obisk, kjer je dobila veliko predrago darilo v obliki bonov (nekaj smo že pokoristili, nekaj pa še bomo) in prelep album Moj otrok.
Kaj je lepšega, kot videti veselje babic, ko občudujeta najino deklico.
Ko se bo babica, Robijeva mami, vrnila z morja, bodo pa zagotovo vsi skupaj prišli še k nam, da vidijo kako je zrasla.
Se moram vsem še enkrat zahvaliti za darilo, prav tako moji mami, od katere je Larisa dobila krasen album za fotografije in prav tako precejšen denarni zalogaj.
Vendar pa si Larisa želi predvsem, da bi jo imeli vsi radi in komaj čaka vašega obiska.

Dojenje


Takole se pa naša sončica doji. Žal še vedno samo delno. Mleka ni toliko, da bi lahko zadostila vsem njenim apetitom. Nekaj dni nazaj smo dajali samo 60ml dodatka (pojedla je okoli 130ml z mojim mlekom vred), zadnja dva dni pa zahteva že 90ml dodatka, nisem pa opazila, da bi jaz imela mleka kaj manj. Mislim, da se ji je samo povečal apetit. Pa saj tudi raste izjemno hitro. Vsako jutro se mi zdi večja. Košara za voziček bo verjetno dobra komaj do kakšnega tretjega meseca, prav tako avtosedež, ki naj bi oba veljala vsaj do devetega meseca. Njena teža je narasla tudi že na blizu 5000g, ne vem natančno, ker nimam otroške tehtnice.
Torej, dojenje. Včasih je prava muka, ker se odloči, da ima raje flaško. To je predvsem ob večerih. Se zgodi. da noče niti zagrabiti bradavico in trmasto vztraja, da velja samo steklenička. Takrat imam živce čisto na koncu, ampak tega otroka ne moreš v nič prisiliti. Že ima lastno trdno voljo.
Drugače pa kar zadovoljno takoj zagrabi bradavico, pogosto zraven zaspi in ne spije vsega. Iztiskanje pa ne gre. Tako se niti ne čudim, da nimam dovolj mleka. Kljub vsem mogočim ukrepom, naprimer pitje velikih količin čaja za dojenje. Jemala sem tudi tablete, ki so mi jih dali v porodnišnici za mleko, pa ni bilo nobenega efekta. Za nameček pa je takrat, ko sem zelo utrujena mleka še manj.
Sem se sprijaznila s situacijo, da se dojima samo delno. Vsekakor pa bom na tem vzrajala kolikor mogoče dolgo. Bolje malo mojega mleka kot nič.

Danes je Larisa stara že en mesec






Ja, že ves mesec se cartamo, lulamo, kakamo, pijemo mleko, jokamo in majčkeno spimo.
Pravzaprav sem se zamislila, kako sem še kakšen mesec in pol nazaj na Ringaraji čvekala in komaj čakala, da pride Larisa. Nosečnost se mi je že vlekla, danes pa je Larisa stara že en mesec. Kako hitro mine, po drugi strani pa so se dnevi v porodnišnici zdeli neskončno dolgi.

Še komentar na fotografije:
prva fotografija je za mojo dušo
druga in tretja sta posneti danes zjutraj: tako se je Larisa danes vsa skuštrana zbujala
četrta in peta fotografija pa prikazujeta Larisino veselje, zelo rada se namreč previja, ker ve da potem sledi hranjenje.

sreda, 1. avgust 2007

Kopanje in naš vsakdan





Prvič smo se kopali v sredo, 28.07. Seveda midva nisva imela te časti, saj je Lariso okopala patronažna. Sva pa od četrtka napraj navdušena "kopalca".
Larisi je bilo kopanje takoj všeč. Kako bi ne bilo, saj je moja, jaz pa obožujem vodo.
Fotografije so žal spet narajene s telefonom, tako kot večina do zdaj. Vseeno pa obljubljam da bomo tudi to izboljšali.
Larisa je drugače precej težavna. Ves čas jo zvija in kapljice ne pomagajo kaj dosti. Da to ni dovolj, ogromno joče, kadar pa ne joče je pa vseeno budna in zahteva pozornost. Skoraj nič ne spi. Tako za naju ni počitka, ne spanca. Večinoma sva dan in noč pokonci. Se mi začenja dozdevati, da Robi nekam rad hodi v službo. No, saj rad je vedno hodil na delo, vendar je zadnji teden še posebej navdušen in tega ne more skriti. Šalo na stran. Revež se lahko vsaj malo umakne z jokajoče scene.
Ves čas me je strah, da ni kaj narobe z njo, vendar me tolažijo, da je to normalno in da bo čez nekaj časa minilo. Lahko je njim reči, ko pa jim ni treba poslušati neutolažljivega joka in vreščanja. Meni pa se srce trga, ker ji nič ne pomaga.
Bo pač potrebno prestati, samo ne vem kje bom dobila dovolj moči.
Komaj čakam na prvo posvetovalnico, oh kje je še 17.08.
Ob večerih hodimo na sprehode, vsaj za pol urice. Včeraj je bila celo prvič v trgovini. Kakšno je stanovanje pa raje ne bi pisala, nimam minutke časa, evo že moram iti, moje srčece se že joče....

nedelja, 22. julij 2007

NAJINA PORODNA ZGODBA

Začelo se je v nedeljo, 01.07.2007.
Pravzaprav niti nisem vedela, da se je začelo. Imela sem še deset dni do roka, sem pa slutila, da se bo Larisa rodila prej, ker sem imela res ogromen trebuh, pa tudi počutila sem se vse slabše.
Popoldan okoli četrte ure sem začutila kar močno bolečino na levi strani trebuha, ki je držala nekaj minut. Ker so v materinski šoli razlagali kako zgledajo popadki (začeli naj bi se blago in kratko trajali, potem pa naj bi bili vse pogostejši, močnejši in daljši), sem zaradi narave bolečine takoj odmislila popadke. Pomislila sem najprej, da mi je škodila lubenica. Kot da je še komu kdaj škodila lubenica.
Ko se je po petih minutah bolečina spet pojavila, sem samo zaradi lepšega nekaj popadkov merila. Izkazalo se je, da trajajo vsaj tri minute in se ponavljajo na tri do pet minut. Skrajno netipično za začetek popadkov. Pa še bolelo me je samo na levi strani, ne ves trebuh. Šla sem pod tuš, pa me je tako bolelo, da so mi solze začele same od sebe teči. Malo sem se ustrašila, da ni z Lariso kaj narobe, zato sem rekla Robiju, naj pobere torbe za v porodnišnico in da greva pogledat, kaj je narobe z menoj. Samo za vsak slučaj, saj prideva nazaj. Samo da bom mirna in da bom vedela, da je vse v redu.
Robi je seveda nasedel, tako zelo, da iz avta ni vzel torb in sva bila potem v porodni brez vsega, celo brez fotoaparata.
Ko sva prišla do porodnišnice, seveda nisva vedela, kje je vhod. Vhod v dežurno ambulanto je bil namreč zaklenjen. Ni bilo druge rešitve kot da greva skozi vhod v porodnišnico, čeprav mi ni dišalo. Saj jaz še vendar nisem bila za rodit!
Ko sva končno nekoga našla in sem jim razložila, da me nekaj zvija in da sem verjetno nekaj pojedla, so me odpeljali v eno sobico, kjer so mi dali spalno srajco. Seveda sem spraševala zakaj se moram preobleč, če sem se prišla samo pokazati. Drugače ne bi bila jaz. Še vedno sem mislila, da še ne bom rodila. Priklopili so me za kakšne pol ure na CTG, ki je sicer kazal neke krivulje, pa nič kaj konkretnega, ker me ravno takrat ni nič več bolelo. Ko sem prišla v ordinacijo k zdravnici, je ugotovila, da sem sicer 1 cm odprta, da pa se še nič konkretnega ne dogaja in da me bo dala kar na oddelek na opazovanje. Kakšen šok. Kaj naj bi jaz v porodnišnici čakala na porod? Groza!
V tistem pa, ko mi je rekla, naj se vsedem, da napiše izvide me je spet močno zvilo. Zdravnica mi je položila roko na trebuh in čakala kdaj bo konec. Ugotovila je, da je bil to le zares konkreten popadek.
No, sem vsaj končno vedela pri čem sem. Priklopili so me še za kakšno uro ali dve - čas mi je bil zelo relativen - na CTG, ki je vendarle pokazal popadke. Nato so še enkrat preverili koliko sem odprta. In res sem bila odprta že 2cm.
Poslali so me pod tuš in klistir, nato pa kar v porodno. Sem bila v šoku in precej zmedena, ker se mi je zdelo vse tako hitro. Se je pa zato Robiju čas toliko bolj vlekel, ker me je čakal nekje od pol šeste pa vse do pol desete, ko sva se srečala v porodni.
Porodna soba je bila zelo lepa, vsa v roza barvi. Spet so me priklopili na CTG in čez nekaj časa sem od prijazne babice dobila še umetne popadke. Takoj ko sem začutila umetne popadke, mi je bilo veliko lažje. Čutila sem jih čez ves trebuh in bili so veliko manj boleči. Tako fajn se mi je vse zdelo, da sem bila res dobre volje in sva se z Robijem še hecala. Mislila sem si namreč, če so res najhujši del popadki pred odpiranjem, druga porodna pa bojda traja zelo kratek čas, potem sploh ne bo hudega. Kako sem se nahecala.
Ob enajstih je babica slučajno pogledala koliko sem odprta in presenečeno ugotovila, da sem čisto odprta in da bomo kar rodili. Sama sem bila še toliko bolj presenečena, da je šlo tako hitro in skoraj brez bolečin.
Potem se je pa začelo. Smo pritiskali in pritiskali, pa ni in ni šlo. Za nameček so tudi popadki postajali vse bolj nevzdržni in ko je babica dejala, da naj raje nekaj naslednjih popadkov prediham, so se mi brez potiskanja zdeli zelo hudi. In potem sta minili že dve uri, jaz sem se pa še vedno mučila in moja Larisa z menoj. Zdi se mi, da sem začela vpiti, da ne morem več in ne vem kaj še vse. Nisem bila več čisto pri sebi. Kar naenkrat se je pojavila še ena babica in zdravnica, ki me je sprejela, pa še dr. Simoniti je prišel. Naznanil je, da bodo naredili vakuum. Potem smo se še mučile nekaj popadkov, Larisa se je z nogicami uprla v zgornji del trebuha, nekdo mi je stiskal noge k trebuhu, babica se mi je s komolcem in menda kar s celim telesom obesila na trebuh, da je pomagala iztiskati, kaj so pa spodaj delali z vakuumom pa ne vem. Vem samo, da je dr. Simoniti rekel, da sem se znotraj pretrgala, pa tudi zunaj in da so kljub vsemu še morali narediti epiziotomijo. Spomnim se samo tega, da je Robi rekel: Glej, glavica je že tu. In potem so mi jo čez nekaj trenutkov, še vso mokro in toplo položili na trebuh. Niti tega se ne spomnim, ali je jokala, tako sem bila izčrpana.
Potem sem samo gledala, kako jo je Robi nosil v rokah, vso zavito, mene pa so kakšnih 45min šivali. Nič ni bolelo, ker sem dobila lokalno, je pa zato potem naslednje dni toliko bolj bolelo.
Tako se najina Larisa ni mogla roditi 01.07., kot je verjetno želela. Zaradi zastoja na medeničnem dnu se je rodila kakšni dve uri kasneje: 02.07.2007 ob 1 uri in 26 min.
Dobri dve uri so nas pustili same. Lariso sem malo podojila, potem pa so naju že odpeljali na oddelek.
Kljub vsem bolečinam, je to najlepši dogodek v mojem življenju in z veseljem se ga bom spominjala. Vendar pa ne vem kako bi zmogla brez Robija. Ves čas mi je stal ob strani in bil v veliko moralno podporo.
Robi, hvala ti za vse!
Larisa, dobrodošla v najino življenje. Brez tebe bi ne bilo tako izpolnjeno.

LARISA JE DOMA



V ponedeljek sva res pripeljala Lariso domov. Pediater v Ljubljani nama je povedal, da preiskave niso pokazale ničesar in da je načeloma vse v redu z njo. Čez šest mesecev ima ponovni pregled. JUPIII!!!
Svetoval pa je, da ji nagneva ležišče za nekaj stopinj, da bo manj polivala. Ker bojda nenormalno veliko poje in potem tudi več poliva. V bolnici je namreč pojedla okoli 130ml. (Stara 14 dni???) Se je kar poredila in imela ob odpustu že 4000g.
Zdaj poje doma med 60 in 90ml, seveda pa jo prej podojim. Žal nimam tako veliko mleka, kot bi ona pojedla in ji moram dajati dodatek.
Sem pa ugotovila, da jo po dodatku nenormalno zvija. Je bil kar velik šok, ko je v torek zvečer neutolažljivo jokala kakšno uro. In potem sem prišla do zaključka, da so lahko to samo kolike, ker je bila sita, previta, na rokah se je nosila, pela sva ji, ni je zeblo, pa tudi pretirano vroče ji ni bilo. Pa je vseeno jokala in se zvijala.
Najtežje je, ker ne veš kako bi ji pomagal. Sva potem nabavila kapljice sab simplex, pa zgleda da ne pomagajo kaj dosti. Po nasvetu patronažne sva nabavila tudi Novalac AC, prilagojeno mleko posebej za kolike, pa tudi ni bistvene razlike. Večinoma ves dan prebedi, ker jo tako zvija. Na srečo je vsaj ponoči, nekje med enajsto in četrto uro mir, vmes se ob dveh nahranimo in lahko vsaj do četrte ure spim. Potem pa spet vse znova: jok in nošenje na rokah, ker se edino tako malo umiri.
Moji šivi so še vedno boleči. Ko bo to enkrat izzvenelo, bova že lažje preživeli dan. Zaenkrat pa ne morem poleg tega, da porihtam Lariso in sebe čisto nič narediti. Še pri tem mi pomaga Robi. Hvala bogu oz. državi za očetovski dopust, ker jaz sama ne bi zmogla.
Upam, da se bodo te začetne težave kmalu umirile. Patronažna sestra je krasna in nam daje res uporabne nasvete in se zelo potrudi. V sredo se bomo prvič kopali. Komaj čakam in upam da bo Larisi všeč.
Je pa tako lepo, da smo končno skupaj doma. Občutkov se ne da opisat. Tako sem srečna, kljub utrujenosti.

nedelja, 15. julij 2007

Končno spet doma






Ja, resnično končno doma! Toda žal brez najine sončice, ki je ostala v Ljubljanski pediatrični kliniki.
Kakšen šok za naju! Toda naj začnem od začetka.
1.7.2007, v nedeljo popoldan, sem začutila popadke (porodno zgodbo bom opisala naslednjič). Odhitela sva v porodnišnico in 2.7.2007 ob 1:26 uri se je rodila najina Larisa. S temnimi, dolgimi in gostimi lasmi. Težka 3740g, velika 51cm. Porod je bil zame izjemno težka preizkušnja. Ni potekalo vse kot bi moralo in končal se je z vakuumom. Zaradi mnogih raztrganin in prereza presredka so me kar dolgo šivali. In prav ti šivi so se mi čez nekaj dni, ko bi morali že domov, popolnoma razpeljali. To je bilo v četrtek in na ponovno šivanje je bilo potrebno čakati do ponedeljka. In seveda trpeti bolečine. Po devetih dneh, v torek sva z Lariso končno odšle domov, toda jaz sem imela izredno hude bolečine po ponovnem šivanju. Ker nisem bila sposobna niti hoditi sem se morala vrniti v bolnišnico v četrtek zvečer. Ob injekcijah mi je malo odleglo, toda izkazalo se je, da je Larisa imela v noči iz četrtka na petek neke motnje oz. premalo kisika v krvi. Tako so jo 13.07., v petek zjutraj poslali v Ljubljano na Pediatrično kliniko, midva z Robijem pa v jok. Najhuje je, ker ne veš kaj se v resnici dogaja in koliko resno je stanje.
Robi se je še isti dan odpeljal v Ljubljano, da se pogovori z zdravniki. Jaz pa žal zaradi stanja v katerem sem bila nisem mogla nikamor. Ko bi bila vsaj jaz v redu, bi lahko šla z njo, jo hranila in bila ves čas ob njej. Pa je usoda obrnila drugače.
Vsa sreča, da sem se v soboto počutila bolje in so me s kupom tablet proti bolečinam in antibiotiki ter celo vrečo železa odpustili iz bolnišnice.

Danes sva bila pri Larisi v Ljubljani. Čeprav še ne morem sedeti sem nekako stisnila zobe, samo da jo vidim. Kako neznansko jo pogrešava! Nesla sem ji nekaj načrpanega mleka, pa tudi malo sva se podojile. Žal še zaradi vseh dogodkov nisva uspeli vzpostaviti uspešnega dojenja. Mala požrešnica bo čez nekaj ur stara 14 dni, pa že spije okoli 130ml mleka.
14 dni bo že stara, pa je bila doma komajda 2 dni. Ne morem verjeti kako se je naša zgodba, ki bi nam naj ostala v najlepšem spominu, obrnila.

Larisa, z očkom te nestrpno pričakujeva doma in upava, da bodo jutri preiskave pokazale, da si zdrava.
Poljubček, najino srčece, najina najlepša deklica!

petek, 29. junij 2007

Najino hribolazenje











Kot otrok nikoli nisem s starši hodila v naravo. Pač nista bila takšna človeka, ki bi se premaknila od doma. Zato hribov, kaj šele gor nisem poznala.
Sva pa z Robijem, potem ko sva se naveličala nočnih zabav in ko sva imela kak trenutek le zase tudi sredi dneva, ugotovila, da je dan prav lepo izkoristiti tudi v naravi.
Počasi sva začela hoditi naokoli, na začetku bolj tipaje in kratke sprehode. Vedno bolj nama je bilo všeč in potem sva nekajkrat s kakšnim spremstvom, ker hribov nisva poznala odšla na kateri izmed okoliških hribov. Ne vem več kje sva bila prvič in kje vse sva sploh bila. Vrstile so se Konjiška gora in še nekaj hribov okoli Celja. Nato naju je bratova boljša polovica nekajkrat vzela s seboj v malo višje hribe, po Logarski dolini in sva uživala. Končno naju je en dan peljala na Grintavec iz Kamniške Bistrice, takrat sem menda prvič videla prave skale in bila čisto nepripravljena, ker pravzaprav nisva vedela kam greva.
Predlani pa se mi je ponudila priložnost, da grem s sodelavko in njeno klapo na dvodnevno turo v Julijce. Kriški podi, od koder gledaš Kredarico in Triglav. Neizmerno lepo in obljubiš si, da se vrneš v skale.
Lani se nam je pridružil tudi Robi in bilo je še lepše. Izpod Rinke smo štartali na Kamniško sedlo in potem še na vrh Brane. Savinjske alpe so neizmerno lepe in malo obiskane. Narava kar dih jemlje in zdi se ti da te nosi na krilih, tako dobro se počutiš. Vzneseno kljub naporom.
Lani sva bila kar aktivna, če ne drugače sva hitela na Kislico, malo znani hrib nad Frankolovim, ki mi je zelo prirasel k srcu. Ker lahko nanj skočiš tudi po službi in se malo nadihaš svežega zraka in sprostiš, pa še najlepši razgled od vseh hribov, ki obkrožajo Celje ima. Čeprav nimam rada rutine in bi vsak dan šla kam drugam, sva na Kislici bila lani menda kar štirinajstkrat. Dvakrat tudi ponoči, ker sva hotela videti polno luno s tisočaka in Celje ob nočni razsvetljavi.
Priljubljena tura poleti je tudi z Rogle na Lovrenška jezera, če je čas pa tudi na Ribniško kočo nad Slovenj gradcem. S to turo prehodiš kar velik del Pohorja.
Če ni idej kam bi šel, pa pridejo prav vodniki. Včasih je prav zanimivo načrtovati turo in potem na razpotjih iskati pravo pot.
Letos kar pogrešam kolesarjenje in hojo v hribe. Mislim, da sem bila samo enkrat na Kislici, ko sem bila v šestem mesecu nosečnosti. Pozneje na tako skalnat vrh nisem več lezla.
Bomo pa vse to popravili, ko bo naša sončica malo zrasla. Že naslednje poletje se bomo lahko odpravili kam dalj. Le očka jo bo moral nositi. Rada bi namreč našemu otroku privzgojila ljubezen do narave in ji omogočila čim več gibanja na svežem in čistem zraku. Ne predstavljam si namreč, kako lahko ljudje proste popoldneve in vikende z otroci preživljajo v nakupovalnih središčih in ob kavici, ko lahko tako lep dan preživiš v naravi. Skupaj z otroci lahko neprimerno bolj koristno in pestro izkoristiš dan, pa še otroci se zabavajo in ni za zanemarit kvalitetno preživetega skupnega časa. V nakupovalnem centru ga zagotovo ni - takrat ko se starši vsedejo ob kavici, so otroci bolj ali manj prepuščeni samim sebi.
Ljudje! Pojdite v naravo, gibajte se in bolj boste srečni.

Še komentar ob slikah: Prvih pet slik je iz leta 2006 - Kamniško sedlo in Brana
drugih pet pa je iz leta 2005 - Kriški podi, iz doline Vrat nasproti Triglava. Zadnja slika prikazuje v ozadju vrh na katerem smo med drugim tudi bili.

Kolesarjenje

Ne glede na to, da je najina veza postopoma rasla, pa sem se v moje kolo zaljubila na prvi pogled. Ko sem ga videla v trgovini mi ni šel več iz glave in morala sem ga kupiti, čeprav sem bila bolj na tesnem z denarjem.
In tako se je pričelo najino kolesarjenje. Sprva bolj obotavljivo, kasneje pa sva se odpravljala na daljše ture po hribih. Kolo te zasvoji. Ljudje smo nagnjeni k zasvojenosti. Nekateri imajo alkohol, cigarete in mamila, mene pa je zasvojilo kolo. Vse dni sem razmišljala samo o tem kam bova šla na naslednjo turo. Po katerih brezpotjih se bova peljala in kako bo razburljivo, ker ne bova vedela kam sva prišla. In sem brskala po internetu in iskala kolovoze in poti primerne za gorsko kolo. Ni potrebno, da imaš veliko kondicije, da uživaš na kolesu. Tempo si pač prilagodiš po svojih zmožnostih. Če si utrujen se ustaviš in počiješ. Glavno pa je, da prideš na vrh. Ker potem vedno sledi spust.
Lahko raziskuješ naso Slovenijo po brezpotjih, kjer ni avtomobilov, občuduješ naravo in v kratkem času prideš mnogo dlje kot bi lahko prišel peš, pa še adrenalinsko zna biti.
Za prvi maj dve leti nazaj, sva si tudi privoščila turo po primorski, ki mi je ostala v najlepšem spominu. To bova še ponovila. Drugače pa so hribi okoli Celja lahko dovolj velik izziv in tu je kolesarskih tur neskončno mnogo. Od krožne ture po kolovozih do Žič, ki sva jo iznašla sama, do Kozjaških hribov, Mrzlice,... Tur za začetnike in izkušene je dovolj. Samo zaželeti si je treba vetra v laseh in pedalk.
Takoj ko bo naša sončica dovolj velika, bova kupila otroški sedež za kolo in spet se bomo veselo vozili naokoli.

Moja ljubezen


Ponoči nisem mogla spati in sem razmišljala, kaj bi za našo sončico še napisala v blog preden pride. In sem ugotovila, da se vse vrti okoli nje. Midva, njena bodoča starša in vso najino življenje. Neizogibno je torej, da napišem tudi kaj o nama, saj je brez naju ne bi bilo.

Začela sva tako zgodaj, da se življenja pred najinim obdobjem komaj bežno spominjam. Jaz sem jih štela dobrih šestnajst in pol, Robi pa je bil vsaj že polnoleten. Skratka mlečna oba in prav nič resna. No, vsaj jaz takrat vez še nisem jemala resno. Večino sem vse sprejemala skozi zabavo.
In za povrhu vsega se je najina veza začela precej naključno. Jaz sem se odpravila na morje z mojim starejšim bratom in njegovim prijateljem, Robi pa se nam je pridružil. Pravzaprav takrat nisem imela dobrega mnenja o njem in mi nič kaj ni bilo všeč, da je bil z nami. Skratka, poznala sem ga le bežno in mi ni bil všeč. Na kampiranju sva se pa zelo zbližala tistih nekaj dni in ko se je pred nami odpravil domov mi je bilo kar žal. In potem, doma, se je najina zgodba začela. Preden sem odšla v Ljubljano v šolo, bila sem namreč v internatu, sva sklenila, da želiva biti tudi uradno skupaj. Kako rožnato se ti prvih nekaj mesecev zdi življenje!
Tako sva vikende preživljala skupaj, s prijatelji, med tednom pa sem bila jaz v Ljubljani. Niti ne vem kdaj je najina veza postala resnejša in trdnejša. Verjetno ko sem končala srednjo šolo in odšla študirat v Maribor.
Ne glede na to, kako sva se imela rada, sva preživljala težke čase. Najini starši veze niso odobravali in sva se bila prisiljena skrivati in se dobivati kje zunaj, v raznih lokalih in na zabavah. In to leta. Morda je prav zaradi tega najina veza in ljubezen postala trdnejša.
Ščasoma se je tudi to uredilo, nekje takrat ko sem diplomirala in se vrnila domov ter začela s prvo službo. Potem sva razmišljala, da bi začela skupaj živeti, vendar ni bilo denarja. Tako se je Robi preselil k meni in počasi sva začela urejati stanovanje v mamini hiši, ko je umrl moj očka in kmalu za njim še oma. Stanovanje še vedno urejava, temu ni videti konca.

Kako sva se midva našla, mi še danes ni popolnoma jasno. Sva dve zelo različni osebnosti, kot noč in dan. Morda pa tako mora biti, Kitajci pravijo jin in jan se dopolnjujeta. Torej moški in ženska sta sama po sebi nasprotje, ki se dopolnjuje, morda je tako tudi z osebnostjo.
Jaz živim v nekem svojem svetu, mnogokrat precej nad oblaki, Robi pa je popolnoma stvaren in praktičen človek. Mene navdušuje umetnost, slikarstvo, zgodovina,tudi znanost, nasploh sem zelo radovedne narave. Najsrečnejša sem, če si lahko ogledam kakšno galerijo in kam odpotujem. Robija moje knjige o slikarstvu precej dolgočasijo, če bi šel z menoj v galerijo, bi pa to storil bolj zaradi vljudnosti in bi se zagotovo do neke mere dolgočasil. Ni čudno torej, da sem obiske velikih galerij opravila sama. Louvre, d'Orsay, Narodna galerija v Londonu in druge. Vse sem videla brez njega.
On pa je človek, trdno na tleh, ki uživa v družbi drugih ljudi, je zelo spreten z rokami in stvaren ter praktičen. Če ne bi spoštovala najinih lastnosti, zagotovo danes ne bi bila skupaj. Ker sem na zunaj dokaj mirne narave, se pod mojo gladino skriva precej burna osebnost. Hitro se navdušim, pa tudi razburim, razpoloženje mi pogosto niha, takrat je Robi tista skala, ki me spravi na trdna tla in poskuša umiriti. Je zelo stabilna osebnost, nikoli se ne pritožuje in nič mu ni težko. Njemu tudi ni težko izraziti čustva in pokazati, da potrebuje nežen dotik, jaz pa imam pri tem težave. Kljub temu, da ga imam neizmerno rada in da si ne predstavljam življenja brez njega, mi ljubezenske izjave ne gredo z jezika. Včasih trden objem pove več kot bi mogle vse besede sveta, zato imam raje nežen dotik brez besed. In on me razume.
Včasih ko ga ni, ga tako pogrešam, da v nedogled razmišljam kaj mu naj pripravim, ko se bo vrnil, da bo videl kako sem ga pogrešala, kako ga bom objela in mu povedala da ga imam rada.

Tako bova letos, 30.avgusta dopolnila 13 let, odkar sva postala par. In takrat bova že zibala našo prvo sončico.

Kdaj sva si zaželela družbe najine sončice, pa drugič.

četrtek, 28. junij 2007

Previjalna mizica





Dokler so še vse stvari za našo sončico tako lepo oprane, zložene in pospravljene v predalčke previjalne mizice, sem morala izkoristit priložnost in poslikati. Te možnosti potem zagotovo ne bom imela nikoli več, ker takšnega reda ne bo mogoče ob dojenčku obdržati. Bo pa verjetno več prostora v predalih, ker se bodo majcena oblačilca in pleničke prale.
V prvem predalu so pleničke, v drugem predalu oblačilca, ki sem jih kupila sama in higienski pripomočki, v tretjem predalu so oblačilca, ki jih je posodlia bodoča tetica Mihela, v zadnjem pa razne odejice, posteljnina, pleničke za enkratno uporabo in še nekaj flašk ter dudic.

Otroška sobica v gradnji



Takole zgleda otroška sobica, če ti zmanjka denarja. In potem moraš vsa dela postoriti sam. Ker še vsa dela čakajo, bo potrebno globko poseči v žep. Planirano je med drugim tudi strešno okno, da dobimo v prostor več svetlobe.
Vsaj čez kakšen mesec bi morala sobica zgledati precej drugače. Oranžne in rumene stene bi bile prav lepe za našo sončico.

Naš mucek




Ni ravno mucek, ampak to je eno izmed ljubkovalnih imen s katerim ga pogosto pokličemo. Ker je izjemno ljubljen član naše družinice, ga moram predstaviti. Sliši na ime Filip, odzove pa se tudi na razna druga ljubkovalna imena, kot so mišek in prej omenjeni mucek, lubika...
Ja, to je naš čistokrvni maltežan, ki je pri hiši že dobrih 5 let in oba z mojo boljšo polovico sva izredno navezana nanj. Spi v najini postelji, čeprav sem bila na začetku proti tej razvadi. Ampak, ker je bil že na začetku izredno vztrajen - ne razume namreč besedice ne - in je na vsak način hotel spati pri naju, je seveda obveljala njegova.
Kako bo čez nekaj dni, ko se bo naša družinica povečala za člana, lahko samo ugibamo. Filip je namreč precej ljubosumne sorte in zagotovo ne bo mogel razumeti, zakaj kar naenkrat ne bo deležen vse pozornosti. Upamo lahko samo na najboljše, da se bodo stvari sčasoma uredile. Radi ga zagotovo ne bomo imeli nič manj, kot ga imamo sedaj.

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček