Moja ljubezen

Ponoči nisem mogla spati in sem razmišljala, kaj bi za našo sončico še napisala v blog preden pride. In sem ugotovila, da se vse vrti okoli nje. Midva, njena bodoča starša in vso najino življenje. Neizogibno je torej, da napišem tudi kaj o nama, saj je brez naju ne bi bilo.

Začela sva tako zgodaj, da se življenja pred najinim obdobjem komaj bežno spominjam. Jaz sem jih štela dobrih šestnajst in pol, Robi pa je bil vsaj že polnoleten. Skratka mlečna oba in prav nič resna. No, vsaj jaz takrat vez še nisem jemala resno. Večino sem vse sprejemala skozi zabavo.
In za povrhu vsega se je najina veza začela precej naključno. Jaz sem se odpravila na morje z mojim starejšim bratom in njegovim prijateljem, Robi pa se nam je pridružil. Pravzaprav takrat nisem imela dobrega mnenja o njem in mi nič kaj ni bilo všeč, da je bil z nami. Skratka, poznala sem ga le bežno in mi ni bil všeč. Na kampiranju sva se pa zelo zbližala tistih nekaj dni in ko se je pred nami odpravil domov mi je bilo kar žal. In potem, doma, se je najina zgodba začela. Preden sem odšla v Ljubljano v šolo, bila sem namreč v internatu, sva sklenila, da želiva biti tudi uradno skupaj. Kako rožnato se ti prvih nekaj mesecev zdi življenje!
Tako sva vikende preživljala skupaj, s prijatelji, med tednom pa sem bila jaz v Ljubljani. Niti ne vem kdaj je najina veza postala resnejša in trdnejša. Verjetno ko sem končala srednjo šolo in odšla študirat v Maribor.
Ne glede na to, kako sva se imela rada, sva preživljala težke čase. Najini starši veze niso odobravali in sva se bila prisiljena skrivati in se dobivati kje zunaj, v raznih lokalih in na zabavah. In to leta. Morda je prav zaradi tega najina veza in ljubezen postala trdnejša.
Ščasoma se je tudi to uredilo, nekje takrat ko sem diplomirala in se vrnila domov ter začela s prvo službo. Potem sva razmišljala, da bi začela skupaj živeti, vendar ni bilo denarja. Tako se je Robi preselil k meni in počasi sva začela urejati stanovanje v mamini hiši, ko je umrl moj očka in kmalu za njim še oma. Stanovanje še vedno urejava, temu ni videti konca.

Kako sva se midva našla, mi še danes ni popolnoma jasno. Sva dve zelo različni osebnosti, kot noč in dan. Morda pa tako mora biti, Kitajci pravijo jin in jan se dopolnjujeta. Torej moški in ženska sta sama po sebi nasprotje, ki se dopolnjuje, morda je tako tudi z osebnostjo.
Jaz živim v nekem svojem svetu, mnogokrat precej nad oblaki, Robi pa je popolnoma stvaren in praktičen človek. Mene navdušuje umetnost, slikarstvo, zgodovina,tudi znanost, nasploh sem zelo radovedne narave. Najsrečnejša sem, če si lahko ogledam kakšno galerijo in kam odpotujem. Robija moje knjige o slikarstvu precej dolgočasijo, če bi šel z menoj v galerijo, bi pa to storil bolj zaradi vljudnosti in bi se zagotovo do neke mere dolgočasil. Ni čudno torej, da sem obiske velikih galerij opravila sama. Louvre, d'Orsay, Narodna galerija v Londonu in druge. Vse sem videla brez njega.
On pa je človek, trdno na tleh, ki uživa v družbi drugih ljudi, je zelo spreten z rokami in stvaren ter praktičen. Če ne bi spoštovala najinih lastnosti, zagotovo danes ne bi bila skupaj. Ker sem na zunaj dokaj mirne narave, se pod mojo gladino skriva precej burna osebnost. Hitro se navdušim, pa tudi razburim, razpoloženje mi pogosto niha, takrat je Robi tista skala, ki me spravi na trdna tla in poskuša umiriti. Je zelo stabilna osebnost, nikoli se ne pritožuje in nič mu ni težko. Njemu tudi ni težko izraziti čustva in pokazati, da potrebuje nežen dotik, jaz pa imam pri tem težave. Kljub temu, da ga imam neizmerno rada in da si ne predstavljam življenja brez njega, mi ljubezenske izjave ne gredo z jezika. Včasih trden objem pove več kot bi mogle vse besede sveta, zato imam raje nežen dotik brez besed. In on me razume.
Včasih ko ga ni, ga tako pogrešam, da v nedogled razmišljam kaj mu naj pripravim, ko se bo vrnil, da bo videl kako sem ga pogrešala, kako ga bom objela in mu povedala da ga imam rada.

Tako bova letos, 30.avgusta dopolnila 13 let, odkar sva postala par. In takrat bova že zibala našo prvo sončico.

Kdaj sva si zaželela družbe najine sončice, pa drugič.