Najino hribolazenje

Kot otrok nikoli nisem s starši hodila v naravo. Pač nista bila takšna človeka, ki bi se premaknila od doma. Zato hribov, kaj šele gor nisem poznala.
Sva pa z Robijem, potem ko sva se naveličala nočnih zabav in ko sva imela kak trenutek le zase tudi sredi dneva, ugotovila, da je dan prav lepo izkoristiti tudi v naravi.
Počasi sva začela hoditi naokoli, na začetku bolj tipaje in kratke sprehode. Vedno bolj nama je bilo všeč in potem sva nekajkrat s kakšnim spremstvom, ker hribov nisva poznala odšla na kateri izmed okoliških hribov. Ne vem več kje sva bila prvič in kje vse sva sploh bila. Vrstile so se Konjiška gora in še nekaj hribov okoli Celja. Nato naju je bratova boljša polovica nekajkrat vzela s seboj v malo višje hribe, po Logarski dolini in sva uživala. Končno naju je en dan peljala na Grintavec iz Kamniške Bistrice, takrat sem menda prvič videla prave skale in bila čisto nepripravljena, ker pravzaprav nisva vedela kam greva.
Predlani pa se mi je ponudila priložnost, da grem s sodelavko in njeno klapo na dvodnevno turo v Julijce. Kriški podi, od koder gledaš Kredarico in Triglav. Neizmerno lepo in obljubiš si, da se vrneš v skale.
Lani se nam je pridružil tudi Robi in bilo je še lepše. Izpod Rinke smo štartali na Kamniško sedlo in potem še na vrh Brane. Savinjske alpe so neizmerno lepe in malo obiskane. Narava kar dih jemlje in zdi se ti da te nosi na krilih, tako dobro se počutiš. Vzneseno kljub naporom.
Lani sva bila kar aktivna, če ne drugače sva hitela na Kislico, malo znani hrib nad Frankolovim, ki mi je zelo prirasel k srcu. Ker lahko nanj skočiš tudi po službi in se malo nadihaš svežega zraka in sprostiš, pa še najlepši razgled od vseh hribov, ki obkrožajo Celje ima. Čeprav nimam rada rutine in bi vsak dan šla kam drugam, sva na Kislici bila lani menda kar štirinajstkrat. Dvakrat tudi ponoči, ker sva hotela videti polno luno s tisočaka in Celje ob nočni razsvetljavi.
Priljubljena tura poleti je tudi z Rogle na Lovrenška jezera, če je čas pa tudi na Ribniško kočo nad Slovenj gradcem. S to turo prehodiš kar velik del Pohorja.
Če ni idej kam bi šel, pa pridejo prav vodniki. Včasih je prav zanimivo načrtovati turo in potem na razpotjih iskati pravo pot.
Letos kar pogrešam kolesarjenje in hojo v hribe. Mislim, da sem bila samo enkrat na Kislici, ko sem bila v šestem mesecu nosečnosti. Pozneje na tako skalnat vrh nisem več lezla.
Bomo pa vse to popravili, ko bo naša sončica malo zrasla. Že naslednje poletje se bomo lahko odpravili kam dalj. Le očka jo bo moral nositi. Rada bi namreč našemu otroku privzgojila ljubezen do narave in ji omogočila čim več gibanja na svežem in čistem zraku. Ne predstavljam si namreč, kako lahko ljudje proste popoldneve in vikende z otroci preživljajo v nakupovalnih središčih in ob kavici, ko lahko tako lep dan preživiš v naravi. Skupaj z otroci lahko neprimerno bolj koristno in pestro izkoristiš dan, pa še otroci se zabavajo in ni za zanemarit kvalitetno preživetega skupnega časa. V nakupovalnem centru ga zagotovo ni - takrat ko se starši vsedejo ob kavici, so otroci bolj ali manj prepuščeni samim sebi.
Ljudje! Pojdite v naravo, gibajte se in bolj boste srečni.

Še komentar ob slikah: Prvih pet slik je iz leta 2006 - Kamniško sedlo in Brana
drugih pet pa je iz leta 2005 - Kriški podi, iz doline Vrat nasproti Triglava. Zadnja slika prikazuje v ozadju vrh na katerem smo med drugim tudi bili.