četrtek, 03. julij 2008

1. rojstni dan



Včeraj smo praznovali Larisin 1. rojstni dan. Sicer ne v pravem pomenu, jaz sem namreč spet, ali bolje rečeno še vedno, bolna. Naredili smo odtise rokic in nogic za v okvir, da imamo en otipljiv spomin, pa še nekaj fotografij. Drugače pa smo s torto in svečko praznovali že v soboto. Za Lariso sem pripravila malo tortico iz njenega mleka samo zanjo, ker prave torte še ne sme jesti. Obložila sem jo z malinami, ki jih ima tako rada, da je maline posmukala s tortice skorajda preden smo upihnili svečko. Pri tem sta ji pomagala Vanja in Luka, njena sestrična in bratranec. Praznovali smo kar za našo hišo, na prostem, spekli nekaj na žaru v najožjem družinskem krogu. Babici, dedek, tetica z družino in mi trije. Torta je bila njami.
Larisa obožuje novo gugalnico, ki smo jo postavili na trati za hišo in mobilnega polžeka, pa seveda darila Vanje, Lukca in babice. Čajne skodelice in krožničke sem danes pobirala po vsem stanovanju.
Larisa že pridno stopiclja kjerkoli se lahko z rokama oprime, samostojni koraki so bolj redki. Navdušena je, če lahko stopica od atija do mamice in oba jo seveda ujameva tik preden pade. Tu je smeh zagotovljen. Ponoči kar pridno spi, kot že nekaj mesecev. Govori mama ali mamamamama, ati ali dadi (dadi je posebej priljubljena fraza zadnje dni), pa amamam, če je lačna ali pa papap. K meni se pride stisnit vsake toliko časa, sploh zdaj ko skoraj nič nisem bila z njo ker sem bolana. V trenutku spleza sama na kavč in name in se za nekaj trenutkov stisne k meni. Pa dajanje lubčkov je tudi popularno. Seveda ga ne dobimo kadar mi hočemo, ampak kadar sama hoče. V trenutku pridrvi in stisne na lička en velik, slinast poljubček, potem pa spet oddrvi. Še vedno se rada lovi in ko se odpravi iz sobe pomaha in reče papa.
Je pa zadnji mesec začela krempati in gristi. In nikakor ji ne morem dopovedat, da ne sme. Mogoče jo daje jeza, ker misli, da sem jo zapustila. Verjetno bo to nek vedenjski odgovor na to, da mora k varuški. Ves njen ustaljeni ritem se je obrnil in verjetno se ne počuti dovolj varne. Ali pa je to pač samo obdobje, ko vsepovsod, ne samo na igračah, preizkuša svoje zobe in nohte?
Kakorkoli upam, da bo kmalu minilo, medtem pa ji bom še naprej poskušala dopovedati, da tega ne sme.
Legokocke so daleč najbolj zanimiva igrača, zdaj ji že uspe, da kakšni kocki sestavi, ne samo razstavi in včasih jih tudi sama pospravi nazaj v škatlo. Takoj za duplom so knjige ali revije, ki bi jih do neskončnosti listala, naprej in nazaj. Ko se naveliča, revijo navadno raztrga. Veliko veselje ji nudi tudi metanje kljukic z balkona, pa guganje na gugalnici in vožnja s kolesom za atijevim hrbtom. Čeprav jo slednja pogosto uspava. Previja se še vedno zelo nerada in takrat ponavadi kriči od jeze. Sicer je pa najbolj zlat otrok pod soncem.
Larisa bodi tak sonček še naprej, očku in mamici si v neskončno veselje in največji zaklad.
Teža: 9100g
Velikost: 75cm

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček