nedelja, 22. julij 2007

NAJINA PORODNA ZGODBA

Začelo se je v nedeljo, 01.07.2007.
Pravzaprav niti nisem vedela, da se je začelo. Imela sem še deset dni do roka, sem pa slutila, da se bo Larisa rodila prej, ker sem imela res ogromen trebuh, pa tudi počutila sem se vse slabše.
Popoldan okoli četrte ure sem začutila kar močno bolečino na levi strani trebuha, ki je držala nekaj minut. Ker so v materinski šoli razlagali kako zgledajo popadki (začeli naj bi se blago in kratko trajali, potem pa naj bi bili vse pogostejši, močnejši in daljši), sem zaradi narave bolečine takoj odmislila popadke. Pomislila sem najprej, da mi je škodila lubenica. Kot da je še komu kdaj škodila lubenica.
Ko se je po petih minutah bolečina spet pojavila, sem samo zaradi lepšega nekaj popadkov merila. Izkazalo se je, da trajajo vsaj tri minute in se ponavljajo na tri do pet minut. Skrajno netipično za začetek popadkov. Pa še bolelo me je samo na levi strani, ne ves trebuh. Šla sem pod tuš, pa me je tako bolelo, da so mi solze začele same od sebe teči. Malo sem se ustrašila, da ni z Lariso kaj narobe, zato sem rekla Robiju, naj pobere torbe za v porodnišnico in da greva pogledat, kaj je narobe z menoj. Samo za vsak slučaj, saj prideva nazaj. Samo da bom mirna in da bom vedela, da je vse v redu.
Robi je seveda nasedel, tako zelo, da iz avta ni vzel torb in sva bila potem v porodni brez vsega, celo brez fotoaparata.
Ko sva prišla do porodnišnice, seveda nisva vedela, kje je vhod. Vhod v dežurno ambulanto je bil namreč zaklenjen. Ni bilo druge rešitve kot da greva skozi vhod v porodnišnico, čeprav mi ni dišalo. Saj jaz še vendar nisem bila za rodit!
Ko sva končno nekoga našla in sem jim razložila, da me nekaj zvija in da sem verjetno nekaj pojedla, so me odpeljali v eno sobico, kjer so mi dali spalno srajco. Seveda sem spraševala zakaj se moram preobleč, če sem se prišla samo pokazati. Drugače ne bi bila jaz. Še vedno sem mislila, da še ne bom rodila. Priklopili so me za kakšne pol ure na CTG, ki je sicer kazal neke krivulje, pa nič kaj konkretnega, ker me ravno takrat ni nič več bolelo. Ko sem prišla v ordinacijo k zdravnici, je ugotovila, da sem sicer 1 cm odprta, da pa se še nič konkretnega ne dogaja in da me bo dala kar na oddelek na opazovanje. Kakšen šok. Kaj naj bi jaz v porodnišnici čakala na porod? Groza!
V tistem pa, ko mi je rekla, naj se vsedem, da napiše izvide me je spet močno zvilo. Zdravnica mi je položila roko na trebuh in čakala kdaj bo konec. Ugotovila je, da je bil to le zares konkreten popadek.
No, sem vsaj končno vedela pri čem sem. Priklopili so me še za kakšno uro ali dve - čas mi je bil zelo relativen - na CTG, ki je vendarle pokazal popadke. Nato so še enkrat preverili koliko sem odprta. In res sem bila odprta že 2cm.
Poslali so me pod tuš in klistir, nato pa kar v porodno. Sem bila v šoku in precej zmedena, ker se mi je zdelo vse tako hitro. Se je pa zato Robiju čas toliko bolj vlekel, ker me je čakal nekje od pol šeste pa vse do pol desete, ko sva se srečala v porodni.
Porodna soba je bila zelo lepa, vsa v roza barvi. Spet so me priklopili na CTG in čez nekaj časa sem od prijazne babice dobila še umetne popadke. Takoj ko sem začutila umetne popadke, mi je bilo veliko lažje. Čutila sem jih čez ves trebuh in bili so veliko manj boleči. Tako fajn se mi je vse zdelo, da sem bila res dobre volje in sva se z Robijem še hecala. Mislila sem si namreč, če so res najhujši del popadki pred odpiranjem, druga porodna pa bojda traja zelo kratek čas, potem sploh ne bo hudega. Kako sem se nahecala.
Ob enajstih je babica slučajno pogledala koliko sem odprta in presenečeno ugotovila, da sem čisto odprta in da bomo kar rodili. Sama sem bila še toliko bolj presenečena, da je šlo tako hitro in skoraj brez bolečin.
Potem se je pa začelo. Smo pritiskali in pritiskali, pa ni in ni šlo. Za nameček so tudi popadki postajali vse bolj nevzdržni in ko je babica dejala, da naj raje nekaj naslednjih popadkov prediham, so se mi brez potiskanja zdeli zelo hudi. In potem sta minili že dve uri, jaz sem se pa še vedno mučila in moja Larisa z menoj. Zdi se mi, da sem začela vpiti, da ne morem več in ne vem kaj še vse. Nisem bila več čisto pri sebi. Kar naenkrat se je pojavila še ena babica in zdravnica, ki me je sprejela, pa še dr. Simoniti je prišel. Naznanil je, da bodo naredili vakuum. Potem smo se še mučile nekaj popadkov, Larisa se je z nogicami uprla v zgornji del trebuha, nekdo mi je stiskal noge k trebuhu, babica se mi je s komolcem in menda kar s celim telesom obesila na trebuh, da je pomagala iztiskati, kaj so pa spodaj delali z vakuumom pa ne vem. Vem samo, da je dr. Simoniti rekel, da sem se znotraj pretrgala, pa tudi zunaj in da so kljub vsemu še morali narediti epiziotomijo. Spomnim se samo tega, da je Robi rekel: Glej, glavica je že tu. In potem so mi jo čez nekaj trenutkov, še vso mokro in toplo položili na trebuh. Niti tega se ne spomnim, ali je jokala, tako sem bila izčrpana.
Potem sem samo gledala, kako jo je Robi nosil v rokah, vso zavito, mene pa so kakšnih 45min šivali. Nič ni bolelo, ker sem dobila lokalno, je pa zato potem naslednje dni toliko bolj bolelo.
Tako se najina Larisa ni mogla roditi 01.07., kot je verjetno želela. Zaradi zastoja na medeničnem dnu se je rodila kakšni dve uri kasneje: 02.07.2007 ob 1 uri in 26 min.
Dobri dve uri so nas pustili same. Lariso sem malo podojila, potem pa so naju že odpeljali na oddelek.
Kljub vsem bolečinam, je to najlepši dogodek v mojem življenju in z veseljem se ga bom spominjala. Vendar pa ne vem kako bi zmogla brez Robija. Ves čas mi je stal ob strani in bil v veliko moralno podporo.
Robi, hvala ti za vse!
Larisa, dobrodošla v najino življenje. Brez tebe bi ne bilo tako izpolnjeno.

LARISA JE DOMA



V ponedeljek sva res pripeljala Lariso domov. Pediater v Ljubljani nama je povedal, da preiskave niso pokazale ničesar in da je načeloma vse v redu z njo. Čez šest mesecev ima ponovni pregled. JUPIII!!!
Svetoval pa je, da ji nagneva ležišče za nekaj stopinj, da bo manj polivala. Ker bojda nenormalno veliko poje in potem tudi več poliva. V bolnici je namreč pojedla okoli 130ml. (Stara 14 dni???) Se je kar poredila in imela ob odpustu že 4000g.
Zdaj poje doma med 60 in 90ml, seveda pa jo prej podojim. Žal nimam tako veliko mleka, kot bi ona pojedla in ji moram dajati dodatek.
Sem pa ugotovila, da jo po dodatku nenormalno zvija. Je bil kar velik šok, ko je v torek zvečer neutolažljivo jokala kakšno uro. In potem sem prišla do zaključka, da so lahko to samo kolike, ker je bila sita, previta, na rokah se je nosila, pela sva ji, ni je zeblo, pa tudi pretirano vroče ji ni bilo. Pa je vseeno jokala in se zvijala.
Najtežje je, ker ne veš kako bi ji pomagal. Sva potem nabavila kapljice sab simplex, pa zgleda da ne pomagajo kaj dosti. Po nasvetu patronažne sva nabavila tudi Novalac AC, prilagojeno mleko posebej za kolike, pa tudi ni bistvene razlike. Večinoma ves dan prebedi, ker jo tako zvija. Na srečo je vsaj ponoči, nekje med enajsto in četrto uro mir, vmes se ob dveh nahranimo in lahko vsaj do četrte ure spim. Potem pa spet vse znova: jok in nošenje na rokah, ker se edino tako malo umiri.
Moji šivi so še vedno boleči. Ko bo to enkrat izzvenelo, bova že lažje preživeli dan. Zaenkrat pa ne morem poleg tega, da porihtam Lariso in sebe čisto nič narediti. Še pri tem mi pomaga Robi. Hvala bogu oz. državi za očetovski dopust, ker jaz sama ne bi zmogla.
Upam, da se bodo te začetne težave kmalu umirile. Patronažna sestra je krasna in nam daje res uporabne nasvete in se zelo potrudi. V sredo se bomo prvič kopali. Komaj čakam in upam da bo Larisi všeč.
Je pa tako lepo, da smo končno skupaj doma. Občutkov se ne da opisat. Tako sem srečna, kljub utrujenosti.

nedelja, 15. julij 2007

Končno spet doma






Ja, resnično končno doma! Toda žal brez najine sončice, ki je ostala v Ljubljanski pediatrični kliniki.
Kakšen šok za naju! Toda naj začnem od začetka.
1.7.2007, v nedeljo popoldan, sem začutila popadke (porodno zgodbo bom opisala naslednjič). Odhitela sva v porodnišnico in 2.7.2007 ob 1:26 uri se je rodila najina Larisa. S temnimi, dolgimi in gostimi lasmi. Težka 3740g, velika 51cm. Porod je bil zame izjemno težka preizkušnja. Ni potekalo vse kot bi moralo in končal se je z vakuumom. Zaradi mnogih raztrganin in prereza presredka so me kar dolgo šivali. In prav ti šivi so se mi čez nekaj dni, ko bi morali že domov, popolnoma razpeljali. To je bilo v četrtek in na ponovno šivanje je bilo potrebno čakati do ponedeljka. In seveda trpeti bolečine. Po devetih dneh, v torek sva z Lariso končno odšle domov, toda jaz sem imela izredno hude bolečine po ponovnem šivanju. Ker nisem bila sposobna niti hoditi sem se morala vrniti v bolnišnico v četrtek zvečer. Ob injekcijah mi je malo odleglo, toda izkazalo se je, da je Larisa imela v noči iz četrtka na petek neke motnje oz. premalo kisika v krvi. Tako so jo 13.07., v petek zjutraj poslali v Ljubljano na Pediatrično kliniko, midva z Robijem pa v jok. Najhuje je, ker ne veš kaj se v resnici dogaja in koliko resno je stanje.
Robi se je še isti dan odpeljal v Ljubljano, da se pogovori z zdravniki. Jaz pa žal zaradi stanja v katerem sem bila nisem mogla nikamor. Ko bi bila vsaj jaz v redu, bi lahko šla z njo, jo hranila in bila ves čas ob njej. Pa je usoda obrnila drugače.
Vsa sreča, da sem se v soboto počutila bolje in so me s kupom tablet proti bolečinam in antibiotiki ter celo vrečo železa odpustili iz bolnišnice.

Danes sva bila pri Larisi v Ljubljani. Čeprav še ne morem sedeti sem nekako stisnila zobe, samo da jo vidim. Kako neznansko jo pogrešava! Nesla sem ji nekaj načrpanega mleka, pa tudi malo sva se podojile. Žal še zaradi vseh dogodkov nisva uspeli vzpostaviti uspešnega dojenja. Mala požrešnica bo čez nekaj ur stara 14 dni, pa že spije okoli 130ml mleka.
14 dni bo že stara, pa je bila doma komajda 2 dni. Ne morem verjeti kako se je naša zgodba, ki bi nam naj ostala v najlepšem spominu, obrnila.

Larisa, z očkom te nestrpno pričakujeva doma in upava, da bodo jutri preiskave pokazale, da si zdrava.
Poljubček, najino srčece, najina najlepša deklica!

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček