Strani

četrtek, 30. oktober 2008

Kahlica

Nekako dva tedna nazaj sem prišla na idejo, da bi pa mogoče že lahko počasi začeli z uvajanjem kahlice. Pa sem res en dan Lariso slekla in jo posadila na kahlico. Seveda sem ji tudi slikovito opisala kaj naj bi se na kahlici počelo. In je res nekaj minut obsedela. Potem sva to čez nekaj dni spet ponovile. In je pokazala kar veliko željo, da bi sedela na kahlici, sploh če sem jo posadila pred ogledalo na hodnik. No, prejšnji teden si je pa že začela sama slačiti hlače, v bistvu je bolj poskušala, ker ji še ne gre. V torek, 28. novembra je pa že sama napovedala, da bo kakala. Babica jo je res takoj posadila na kahlico in mala prebrisanka je res kakala. Bravo! Nekako nisem pričakovala, da bo že razumela kaj sploh hočemo od nje. Tudi včeraj zjutraj, ravno ko sva se odpravljale v vrtec je hotela na kahlico, pa se nama je preveč mudilo in potem je v avtu res kakala. Zdaj jo moramo dosledno spremljati in jo vedno posaditi na kahlico, pa bo. Pa še za lulanje ji moram razložiti. Upam, da je ta začetna vnema ne bo minila in da se bo počasi navadila na kahlico. Zaenkrat sem zelo zadovoljna, pravzaprav presenečena.
Govorni razvoj gre tudi hitro naprej, odkar jo zadnja dva tedna odvajamo dude. Podnevi, ponoči nikakor ne gre brez. Dude se je pa tako navadila, odkar je šla v vrtec, da je kot en odvisnik. Ko ji jo vzamemo, se lahko joče in joče in joče....in ne popusti. Pa sem tudi jaz sklenila ne popuščati. Da se vrnem nazaj, resnični je začela čvekati že po enem dnevu brez dude. Zdaj pogosto uporablja naslednje besede (dodajam prevod kjer je to potrebno):
ati
mami, včasih sem še vedno ami (ko se ji ravno ne ljubi izgovarjati cele besede)
papa - adijo
didi - duda
pipi ali bibi - naš pes Filip
babi
teta
amam- pomeni da je lačna ali pa kar na splošno hrano
kak - kakam ali kakec (to še ugotavljam)
gaga - račka
ou ou - pes
miju - muca
tic - stric
gagu ali kagu - kapa pa naj se sliši še tako smešno
nini - ponavadi pomeni da je vse pojedla in da ni nič več na krožniku ali v kozarčku

sreda, 01. oktober 2008

Vrtec

Nekako ne najdem časa za pisanje. Nič več! Pa še vedno upam, da si bom uspela organizirati življenje tako, da tudi za to početje najdem še kakšno minutko.
Da se lotim današnje teme, vrtca.
Z uvajanjem nismo imeli nekih problemov, deloma zato, ker si midva niti dopusta nisva mogla privoščiti, deloma pa je razlog verjetno v tem, da se je že pazila pri varuški. Enostavno sem jo prvi dan (po enotedenski bolezni) peljala v vrtec in jo pustila tam do desetih. Ponjo je potem šla njena zlata tetka in jo prepustila moji mami. Drugi dan pa je ostala že ves dan. Brez problema in joka. Vzgojiteljice so super, obe. Je pa problem z boleznijo. Prvi teden v septembru je bila že bolana, tako da sploh ni mogla normalno štartat z vrtcem, vnetje desnega ušeska - sploh prvič in antibiotik. Drugi teden je dobila vročino kar tako in je bila v sredo doma. Tretji teden je dobila vročino že v nedeljo zvečer, v ponedeljek pa še drisko in smo jo imeli dva dni doma. Četrti teden je imela en dan vročino, spet en dan doma. Zanimivo, da vročina vedno mine v enem dnevu. Je pa že tri tedna smrkava. Sem pričakovala bolezni, toda tole je pa že kar na meji normalnega. Nekako krpamo varstvo z eno babico, da ne manjkava v službi. Zdaj bo sicer lažje, ker je tudi moja mama spet doma, pa bomo še njo malo okupirali.
Drugače pa Larisa pridno teka po stanovanju, temu primerno je zdaj še večji kaos. Ati jo še vedno neskončno rad prenaša na rokah in mala zvitorepka to s pridom izkorišča. Takoj ko pride ati domov, namreč začne tečnariti in jokati, da jo potem vzame v naročje. In glej čudo, v trenutku je vse dobro.In tako potem ves večer. Le zakaj tega ne počne pri meni? Verjetno zato, ker sem slaba mama?
Larisin besednjak je še vedno na spodnji meji minimalnega. Zakaj pa bi govorila, če ji ni treba, ker ji beremo misli. Pa tudi duda je napoti. Šalo na stran, v resnici najljubša beseda je ATI, midve sva jo vadile v neskončnost. Druga najljubša beseda je DIDI. Če rabite prevod - duda. Potem sledi AMAM, to izgovarja vse dokler se ne nasiti, ali pa če vidi koga jesti, ne glede na to ali je že jedla (mali požeruh). Pa OU OU, če vidi psa, KUKU, ko se skrivamo, tudi kakšen glasen KOKOKO odmeva po stanovanju, ali pa MAM. Te zadnje še nisem razčistila ali misli mojo malenkost ali pa hrano. V vsakem primeru mene povezuje skupaj s hrano.
Drugače pa je njeno razumevanje besed precej večje. Pri trinajstih mesecih je že znala pokazati vse dele telesa: lase, oči, ušesa, usta, zobke, roke, noge, ritko, trebuščka. To zdaj zna prav lepo pokazati tudi na igračah in drugih živalih. Knjigice pa še vedno najrajši prelistava, v nedogled. Če se uspe za kratek čas skoncentrirati pa pokaže tudi na kakšno sličico, če jo vprašam npr. kje je žoga.
Tako se razvija naš sonček.

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček