Vrtec

Nekako ne najdem časa za pisanje. Nič več! Pa še vedno upam, da si bom uspela organizirati življenje tako, da tudi za to početje najdem še kakšno minutko.
Da se lotim današnje teme, vrtca.
Z uvajanjem nismo imeli nekih problemov, deloma zato, ker si midva niti dopusta nisva mogla privoščiti, deloma pa je razlog verjetno v tem, da se je že pazila pri varuški. Enostavno sem jo prvi dan (po enotedenski bolezni) peljala v vrtec in jo pustila tam do desetih. Ponjo je potem šla njena zlata tetka in jo prepustila moji mami. Drugi dan pa je ostala že ves dan. Brez problema in joka. Vzgojiteljice so super, obe. Je pa problem z boleznijo. Prvi teden v septembru je bila že bolana, tako da sploh ni mogla normalno štartat z vrtcem, vnetje desnega ušeska - sploh prvič in antibiotik. Drugi teden je dobila vročino kar tako in je bila v sredo doma. Tretji teden je dobila vročino že v nedeljo zvečer, v ponedeljek pa še drisko in smo jo imeli dva dni doma. Četrti teden je imela en dan vročino, spet en dan doma. Zanimivo, da vročina vedno mine v enem dnevu. Je pa že tri tedna smrkava. Sem pričakovala bolezni, toda tole je pa že kar na meji normalnega. Nekako krpamo varstvo z eno babico, da ne manjkava v službi. Zdaj bo sicer lažje, ker je tudi moja mama spet doma, pa bomo še njo malo okupirali.
Drugače pa Larisa pridno teka po stanovanju, temu primerno je zdaj še večji kaos. Ati jo še vedno neskončno rad prenaša na rokah in mala zvitorepka to s pridom izkorišča. Takoj ko pride ati domov, namreč začne tečnariti in jokati, da jo potem vzame v naročje. In glej čudo, v trenutku je vse dobro.In tako potem ves večer. Le zakaj tega ne počne pri meni? Verjetno zato, ker sem slaba mama?
Larisin besednjak je še vedno na spodnji meji minimalnega. Zakaj pa bi govorila, če ji ni treba, ker ji beremo misli. Pa tudi duda je napoti. Šalo na stran, v resnici najljubša beseda je ATI, midve sva jo vadile v neskončnost. Druga najljubša beseda je DIDI. Če rabite prevod - duda. Potem sledi AMAM, to izgovarja vse dokler se ne nasiti, ali pa če vidi koga jesti, ne glede na to ali je že jedla (mali požeruh). Pa OU OU, če vidi psa, KUKU, ko se skrivamo, tudi kakšen glasen KOKOKO odmeva po stanovanju, ali pa MAM. Te zadnje še nisem razčistila ali misli mojo malenkost ali pa hrano. V vsakem primeru mene povezuje skupaj s hrano.
Drugače pa je njeno razumevanje besed precej večje. Pri trinajstih mesecih je že znala pokazati vse dele telesa: lase, oči, ušesa, usta, zobke, roke, noge, ritko, trebuščka. To zdaj zna prav lepo pokazati tudi na igračah in drugih živalih. Knjigice pa še vedno najrajši prelistava, v nedogled. Če se uspe za kratek čas skoncentrirati pa pokaže tudi na kakšno sličico, če jo vprašam npr. kje je žoga.
Tako se razvija naš sonček.