petek, 29. junij 2007

Najino hribolazenje











Kot otrok nikoli nisem s starši hodila v naravo. Pač nista bila takšna človeka, ki bi se premaknila od doma. Zato hribov, kaj šele gor nisem poznala.
Sva pa z Robijem, potem ko sva se naveličala nočnih zabav in ko sva imela kak trenutek le zase tudi sredi dneva, ugotovila, da je dan prav lepo izkoristiti tudi v naravi.
Počasi sva začela hoditi naokoli, na začetku bolj tipaje in kratke sprehode. Vedno bolj nama je bilo všeč in potem sva nekajkrat s kakšnim spremstvom, ker hribov nisva poznala odšla na kateri izmed okoliških hribov. Ne vem več kje sva bila prvič in kje vse sva sploh bila. Vrstile so se Konjiška gora in še nekaj hribov okoli Celja. Nato naju je bratova boljša polovica nekajkrat vzela s seboj v malo višje hribe, po Logarski dolini in sva uživala. Končno naju je en dan peljala na Grintavec iz Kamniške Bistrice, takrat sem menda prvič videla prave skale in bila čisto nepripravljena, ker pravzaprav nisva vedela kam greva.
Predlani pa se mi je ponudila priložnost, da grem s sodelavko in njeno klapo na dvodnevno turo v Julijce. Kriški podi, od koder gledaš Kredarico in Triglav. Neizmerno lepo in obljubiš si, da se vrneš v skale.
Lani se nam je pridružil tudi Robi in bilo je še lepše. Izpod Rinke smo štartali na Kamniško sedlo in potem še na vrh Brane. Savinjske alpe so neizmerno lepe in malo obiskane. Narava kar dih jemlje in zdi se ti da te nosi na krilih, tako dobro se počutiš. Vzneseno kljub naporom.
Lani sva bila kar aktivna, če ne drugače sva hitela na Kislico, malo znani hrib nad Frankolovim, ki mi je zelo prirasel k srcu. Ker lahko nanj skočiš tudi po službi in se malo nadihaš svežega zraka in sprostiš, pa še najlepši razgled od vseh hribov, ki obkrožajo Celje ima. Čeprav nimam rada rutine in bi vsak dan šla kam drugam, sva na Kislici bila lani menda kar štirinajstkrat. Dvakrat tudi ponoči, ker sva hotela videti polno luno s tisočaka in Celje ob nočni razsvetljavi.
Priljubljena tura poleti je tudi z Rogle na Lovrenška jezera, če je čas pa tudi na Ribniško kočo nad Slovenj gradcem. S to turo prehodiš kar velik del Pohorja.
Če ni idej kam bi šel, pa pridejo prav vodniki. Včasih je prav zanimivo načrtovati turo in potem na razpotjih iskati pravo pot.
Letos kar pogrešam kolesarjenje in hojo v hribe. Mislim, da sem bila samo enkrat na Kislici, ko sem bila v šestem mesecu nosečnosti. Pozneje na tako skalnat vrh nisem več lezla.
Bomo pa vse to popravili, ko bo naša sončica malo zrasla. Že naslednje poletje se bomo lahko odpravili kam dalj. Le očka jo bo moral nositi. Rada bi namreč našemu otroku privzgojila ljubezen do narave in ji omogočila čim več gibanja na svežem in čistem zraku. Ne predstavljam si namreč, kako lahko ljudje proste popoldneve in vikende z otroci preživljajo v nakupovalnih središčih in ob kavici, ko lahko tako lep dan preživiš v naravi. Skupaj z otroci lahko neprimerno bolj koristno in pestro izkoristiš dan, pa še otroci se zabavajo in ni za zanemarit kvalitetno preživetega skupnega časa. V nakupovalnem centru ga zagotovo ni - takrat ko se starši vsedejo ob kavici, so otroci bolj ali manj prepuščeni samim sebi.
Ljudje! Pojdite v naravo, gibajte se in bolj boste srečni.

Še komentar ob slikah: Prvih pet slik je iz leta 2006 - Kamniško sedlo in Brana
drugih pet pa je iz leta 2005 - Kriški podi, iz doline Vrat nasproti Triglava. Zadnja slika prikazuje v ozadju vrh na katerem smo med drugim tudi bili.

Kolesarjenje

Ne glede na to, da je najina veza postopoma rasla, pa sem se v moje kolo zaljubila na prvi pogled. Ko sem ga videla v trgovini mi ni šel več iz glave in morala sem ga kupiti, čeprav sem bila bolj na tesnem z denarjem.
In tako se je pričelo najino kolesarjenje. Sprva bolj obotavljivo, kasneje pa sva se odpravljala na daljše ture po hribih. Kolo te zasvoji. Ljudje smo nagnjeni k zasvojenosti. Nekateri imajo alkohol, cigarete in mamila, mene pa je zasvojilo kolo. Vse dni sem razmišljala samo o tem kam bova šla na naslednjo turo. Po katerih brezpotjih se bova peljala in kako bo razburljivo, ker ne bova vedela kam sva prišla. In sem brskala po internetu in iskala kolovoze in poti primerne za gorsko kolo. Ni potrebno, da imaš veliko kondicije, da uživaš na kolesu. Tempo si pač prilagodiš po svojih zmožnostih. Če si utrujen se ustaviš in počiješ. Glavno pa je, da prideš na vrh. Ker potem vedno sledi spust.
Lahko raziskuješ naso Slovenijo po brezpotjih, kjer ni avtomobilov, občuduješ naravo in v kratkem času prideš mnogo dlje kot bi lahko prišel peš, pa še adrenalinsko zna biti.
Za prvi maj dve leti nazaj, sva si tudi privoščila turo po primorski, ki mi je ostala v najlepšem spominu. To bova še ponovila. Drugače pa so hribi okoli Celja lahko dovolj velik izziv in tu je kolesarskih tur neskončno mnogo. Od krožne ture po kolovozih do Žič, ki sva jo iznašla sama, do Kozjaških hribov, Mrzlice,... Tur za začetnike in izkušene je dovolj. Samo zaželeti si je treba vetra v laseh in pedalk.
Takoj ko bo naša sončica dovolj velika, bova kupila otroški sedež za kolo in spet se bomo veselo vozili naokoli.

Moja ljubezen


Ponoči nisem mogla spati in sem razmišljala, kaj bi za našo sončico še napisala v blog preden pride. In sem ugotovila, da se vse vrti okoli nje. Midva, njena bodoča starša in vso najino življenje. Neizogibno je torej, da napišem tudi kaj o nama, saj je brez naju ne bi bilo.

Začela sva tako zgodaj, da se življenja pred najinim obdobjem komaj bežno spominjam. Jaz sem jih štela dobrih šestnajst in pol, Robi pa je bil vsaj že polnoleten. Skratka mlečna oba in prav nič resna. No, vsaj jaz takrat vez še nisem jemala resno. Večino sem vse sprejemala skozi zabavo.
In za povrhu vsega se je najina veza začela precej naključno. Jaz sem se odpravila na morje z mojim starejšim bratom in njegovim prijateljem, Robi pa se nam je pridružil. Pravzaprav takrat nisem imela dobrega mnenja o njem in mi nič kaj ni bilo všeč, da je bil z nami. Skratka, poznala sem ga le bežno in mi ni bil všeč. Na kampiranju sva se pa zelo zbližala tistih nekaj dni in ko se je pred nami odpravil domov mi je bilo kar žal. In potem, doma, se je najina zgodba začela. Preden sem odšla v Ljubljano v šolo, bila sem namreč v internatu, sva sklenila, da želiva biti tudi uradno skupaj. Kako rožnato se ti prvih nekaj mesecev zdi življenje!
Tako sva vikende preživljala skupaj, s prijatelji, med tednom pa sem bila jaz v Ljubljani. Niti ne vem kdaj je najina veza postala resnejša in trdnejša. Verjetno ko sem končala srednjo šolo in odšla študirat v Maribor.
Ne glede na to, kako sva se imela rada, sva preživljala težke čase. Najini starši veze niso odobravali in sva se bila prisiljena skrivati in se dobivati kje zunaj, v raznih lokalih in na zabavah. In to leta. Morda je prav zaradi tega najina veza in ljubezen postala trdnejša.
Ščasoma se je tudi to uredilo, nekje takrat ko sem diplomirala in se vrnila domov ter začela s prvo službo. Potem sva razmišljala, da bi začela skupaj živeti, vendar ni bilo denarja. Tako se je Robi preselil k meni in počasi sva začela urejati stanovanje v mamini hiši, ko je umrl moj očka in kmalu za njim še oma. Stanovanje še vedno urejava, temu ni videti konca.

Kako sva se midva našla, mi še danes ni popolnoma jasno. Sva dve zelo različni osebnosti, kot noč in dan. Morda pa tako mora biti, Kitajci pravijo jin in jan se dopolnjujeta. Torej moški in ženska sta sama po sebi nasprotje, ki se dopolnjuje, morda je tako tudi z osebnostjo.
Jaz živim v nekem svojem svetu, mnogokrat precej nad oblaki, Robi pa je popolnoma stvaren in praktičen človek. Mene navdušuje umetnost, slikarstvo, zgodovina,tudi znanost, nasploh sem zelo radovedne narave. Najsrečnejša sem, če si lahko ogledam kakšno galerijo in kam odpotujem. Robija moje knjige o slikarstvu precej dolgočasijo, če bi šel z menoj v galerijo, bi pa to storil bolj zaradi vljudnosti in bi se zagotovo do neke mere dolgočasil. Ni čudno torej, da sem obiske velikih galerij opravila sama. Louvre, d'Orsay, Narodna galerija v Londonu in druge. Vse sem videla brez njega.
On pa je človek, trdno na tleh, ki uživa v družbi drugih ljudi, je zelo spreten z rokami in stvaren ter praktičen. Če ne bi spoštovala najinih lastnosti, zagotovo danes ne bi bila skupaj. Ker sem na zunaj dokaj mirne narave, se pod mojo gladino skriva precej burna osebnost. Hitro se navdušim, pa tudi razburim, razpoloženje mi pogosto niha, takrat je Robi tista skala, ki me spravi na trdna tla in poskuša umiriti. Je zelo stabilna osebnost, nikoli se ne pritožuje in nič mu ni težko. Njemu tudi ni težko izraziti čustva in pokazati, da potrebuje nežen dotik, jaz pa imam pri tem težave. Kljub temu, da ga imam neizmerno rada in da si ne predstavljam življenja brez njega, mi ljubezenske izjave ne gredo z jezika. Včasih trden objem pove več kot bi mogle vse besede sveta, zato imam raje nežen dotik brez besed. In on me razume.
Včasih ko ga ni, ga tako pogrešam, da v nedogled razmišljam kaj mu naj pripravim, ko se bo vrnil, da bo videl kako sem ga pogrešala, kako ga bom objela in mu povedala da ga imam rada.

Tako bova letos, 30.avgusta dopolnila 13 let, odkar sva postala par. In takrat bova že zibala našo prvo sončico.

Kdaj sva si zaželela družbe najine sončice, pa drugič.

četrtek, 28. junij 2007

Previjalna mizica





Dokler so še vse stvari za našo sončico tako lepo oprane, zložene in pospravljene v predalčke previjalne mizice, sem morala izkoristit priložnost in poslikati. Te možnosti potem zagotovo ne bom imela nikoli več, ker takšnega reda ne bo mogoče ob dojenčku obdržati. Bo pa verjetno več prostora v predalih, ker se bodo majcena oblačilca in pleničke prale.
V prvem predalu so pleničke, v drugem predalu oblačilca, ki sem jih kupila sama in higienski pripomočki, v tretjem predalu so oblačilca, ki jih je posodlia bodoča tetica Mihela, v zadnjem pa razne odejice, posteljnina, pleničke za enkratno uporabo in še nekaj flašk ter dudic.

Otroška sobica v gradnji



Takole zgleda otroška sobica, če ti zmanjka denarja. In potem moraš vsa dela postoriti sam. Ker še vsa dela čakajo, bo potrebno globko poseči v žep. Planirano je med drugim tudi strešno okno, da dobimo v prostor več svetlobe.
Vsaj čez kakšen mesec bi morala sobica zgledati precej drugače. Oranžne in rumene stene bi bile prav lepe za našo sončico.

Naš mucek




Ni ravno mucek, ampak to je eno izmed ljubkovalnih imen s katerim ga pogosto pokličemo. Ker je izjemno ljubljen član naše družinice, ga moram predstaviti. Sliši na ime Filip, odzove pa se tudi na razna druga ljubkovalna imena, kot so mišek in prej omenjeni mucek, lubika...
Ja, to je naš čistokrvni maltežan, ki je pri hiši že dobrih 5 let in oba z mojo boljšo polovico sva izredno navezana nanj. Spi v najini postelji, čeprav sem bila na začetku proti tej razvadi. Ampak, ker je bil že na začetku izredno vztrajen - ne razume namreč besedice ne - in je na vsak način hotel spati pri naju, je seveda obveljala njegova.
Kako bo čez nekaj dni, ko se bo naša družinica povečala za člana, lahko samo ugibamo. Filip je namreč precej ljubosumne sorte in zagotovo ne bo mogel razumeti, zakaj kar naenkrat ne bo deležen vse pozornosti. Upamo lahko samo na najboljše, da se bodo stvari sčasoma uredile. Radi ga zagotovo ne bomo imeli nič manj, kot ga imamo sedaj.

Še nekaj dni





Pravzaprav imava še 12 dni do PDP-ja. Naša mala sončica in jaz. No, sončica ni tako mala, je kar velikanka. Tako so rekli na ultrazvoku, saj je v 35 tednu bila težka že 2700g, vsak teden pa naj bi pridobila še 250g. Torej bi morala zdaj, v 39 tednu imeti že približno 1000g več. Če bo tako, potem bo naša Larisa res prava korenjakinja. V nasprotju z mano, njeno mamico. Jaz sem se rodila težka 2800g.
Imele sva tudi že dva CTG-ja. Vsak torek. Tudi naslednji torek naju čaka CTG, takrat bo Larisa stara točno 39 tednov in bo še samo 7 dni do poroda.

V nasprotju s tem, da naša Larisa lepo napreduje in raste, pa njena sobica še vedno ni urejena. Pravzaprav še ni ničesar, ne sten, ne stropa ali strešnega okna in tal. Pa tako lepo sva se zmenila z njenim očkom, da bo do rojstva vse urejeno. Žal je tako naneslo, da je tudi pri nas denar vsega vladar. Nekako so vsa sredstva pošla. Oprema za dojenčke je absurdno draga. In kaj vse je potrebno imeti! Voziček in avtosedež, košarico, posteljico, jogi, posteljnino,cel kup kozmetičnih pripomočkov, plenice in majcena oblačilca pa še marsikaj. In le najboljše je dobro za našo Lariso. Kaj bo, ko bomo potem ugotovili, da nekatere stvari mogoče niti niso uporabne, še ne vem. Dejstvo je, da je denarja zmanjkalo.
Tako ima naša sončica urejen kotiček v spalnici, ki sva jo nekako uspela urediti na novo.
Slika trebuščka je bila narejena 21.06.2007 in je stara ravno en teden.

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček