Strani

ponedeljek, 28. januar 2008

Zobki rastejo

Danes sem odkrila čisto novi zobek, desno enkico zgoraj. Leva pa bo tudi vsak čas zunaj, enkrat v naslednjih dneh. Pa smo kljub temu spali zelo dobro, še najbolje doslej. Zvečer je celo zaspala v svoji posteljici in ne na rokah. Prebrala sem ji pravljico Zlata ptica, nato povedala še Sneguljčico, pa še vedno ni hotela spati. Bila pa je zelo dobre volje. Potem je bil pri njej še Robi nekaj minut in je zaspal najprej on, nato pa še Larisa. To je potrebno res zapisati, ker brez joka sama še nikoli ni zaspala. Ko bi le tako bilo tudi v prihodnje.

Še nekaj naših foto utrinkov:

Kako je lepo spati v vozičku, zavita v toplo vrečo.

Srbijo me dlesni.

Hočete dudo? Jaz je nočem.

Ena najljubših iger z očkom.

sobota, 26. januar 2008

Razvajanje

Kako že pravi nek pregovor? Kovačeva kobila je zmeraj bosa. Nekaj podobnega.
Pa še kako drži.
Več kot 6 mesecev sem čakala na masažo. Včeraj sem jo pa le dočakala. Je imel moj lubi zvečer voljo in sem bila deležna masaže celega telesa. Se je res potrudil. In mene danes res prvič po nekaj mesecih ne bolijo ramena. Verjetno sem bila že ves čas samo zategnjena. Začuda me danes tudi kosti na rokah ne bolijo več. Saj ne vem kdaj sem se nazadnje zbudila brez bolečin. Božanskooo. Hvala, se priporočam še kdaj. Pa upam, da mi ne bo potrebno čakati spet 6 mesecev.

Kaj se je dogajalo od 3.-6. meseca

Ker nas tri mesece ni bilo zaradi okvare računalnika in pomanjkanja časa, prilagam nekaj fotografij iz tega obdobja.

S sprehoda okoli Bleda, moja Mati, jaz in Larisa v vozu. 8.9.2007


Larisa tik pred sprehodom. 25.9.2007



Larisa na igralni površini, 10.10. in 13.10.2007

Voščilo

Saj vem, da je bil Božič že mesec dni nazaj. Vendar sem ugotovila, da vas kar nekaj ni dobilo našega MMS voščila te praznike. Ne vem zakaj, se pa opravičujem in tukaj popravljam škodo. Torej, letos smo vam poslali sledeče voščilo:

Veliko sreče in lepih sanj naj vam prinese božični dan in novo leto naj zaživi radosti polno, brez solza in skrbi.

četrtek, 24. januar 2008

Larisi se je dogajalo





Zjutraj se zbudim in kot že nekaj zadnjih dni, Larisa na pol sloni ob ograji posteljice, z eno roko se drži pokonci za ograjo, z drugo roko pa z dudo tolče po ograji. Seveda imam rajši takšen zvok ob bujenju kot pa jok. Sprememba je torej več kot dobrodošla.
Na sprehodu nazaj grede noče spati, to že počne ves teden. Ko jo položim v voz takoj zaspi, potem spi vso pot v eno stran, nazaj grede pa ves čas nekaj protestira. Včasih glasno, včasih pa kar nekaj momlja.
Popoldan se mi zvali s sedežne, kljub temu, da imamo eno varovalo, da ne bi padla dol. Kratkomalo jo je preplezala in se znašla na tleh. Solze so kar špricale. Iščem buško, glava je cela, očitno se je popeljala dol naravnost na roke. Jok tudi hitro zamenja smeh. Videti je da je nič ne boli, dobre volje je. Se odločim da ne greva v bolnico. Srce mi zleze nazaj v prsni koš.
Danes sem jo zadnjič pustila na kavču za minutko samo. Od zdaj naprej pridejo v poštev le še tla in stajica, pa stolček za hranjenje. Vsa druga mesta so prepovedana.
Ko ji pripravljam špinačo s krompirjem pridno sedi v stajici, prevrže pa se vsakih nekaj minut in kar naprej jo hodim tolažit. Ležat v stajici seveda noče.
Špinača ji ni kaj posebej teknila, pa danes tako ničesar ni hotela jesti, niti mleka. Se sprijaznim, da hoče na vsak način z rokami v usta točno takrat ko tja priroma tudi žlička. Popacka vse naokoli, na koncu hoče imeti še žličko. Sva se pač igrale namesto da bi jedle. Tako še nisva nikoli packale.
In potem mi okoli pete po nekajminutnem zvijanju in kričanju zaspi. Seveda spet na rokah. Jo odložim kar na sedežno v njen kotiček (v posteljici podnevi pod nobenim pogojem ne spi) in glej ga zlomka, spala je skoraj pol ure. Vmes je nekajkrat zajokala, sem jo pomirila z roko in je spala naprej. Potem pa se je zbudila tako lačna, da je pospravila 120ml mlečne riževe kašice.
Ko pride zvečer očka domov pa glasno vriska, ker se sme zibati na njegovi nogi.
Ahhh, že spi, mali sonček.

ponedeljek, 21. januar 2008

Mmmmm, je dobro




Kako naša lubika je, sem že nekaj pisala. Tole je bila pa prva mesna kašica (beri: puran, korenček in krompir), ki jo je dobila prejšnjo soboto in jo je z veseljem pojedla. Za razliko od včeraj, ko je hotela jesti tisto kar smo ostali jedli. Se pravi juho in meso. Kašica ni bila zanimiva.
In tako je včeraj pridno mlela piščančje meso, da sem bila kar presenečena. Pa se očitno da dobro prežvečiti meso tudi z dlesnimi. Od veselja je pa kar vriskala zraven.

Spet me je leto prehitelo



Danes pomivam posodo in zagledam na polici kjer imam kozarce, kozarec, ki sem ga lani dobila za rojstni dan, s tako veliko trojko in rožico. In se spomnim, pa ja, danes sem spet za leto starejša. Saj ne, da bi čisto pozabila. Darila sem že za vikend dobila, tako da so me vsi pridno opomnili, da spet obračam številko. Ampak danes sem se pa res spomnila šele popoldan. In odkar imam spredaj trojko nisem več tako vesela. Kot otrok komaj čakaš kdaj boš odrasel, ko pa si končno odrasel bi pa bilo lepo čas malo zaustaviti. Saj vem da sem vsak dan starejša in da se enako obračajo dnevi tudi drugim. Ampak odkar imamo Lariso hitim po avtocesti z nedovoljeno hitrostjo. Pač tako v življenju je, ko ti je najlepše čas najhitreje mineva.
Sem si pa nekaj lepega zaželela, pravzaprav tri želje - kako sem zahtevna - pa bomo videli če si jih bom v naslednjih mesecih izpolnila.

nedelja, 13. januar 2008

Spanje

Danes sem v devetih nebesih. Larisa je prvič skupaj spala od pol devete zvečer pa do pete zjutraj. Okoli štirih se je sicer enkrat zbudila, ker je hotela dudo in sem ji jo dala napol v spanju. Ob petih je potem takoj po dojenju nazaj zaspala in spala do okoli sedeme ure. Sem jo dvignila iz posteljice in jo za nagrado položila med naju da smo se malo cartali.
Že osem mesecev nisem toliko spala, tako do od pete zjutraj sploh nisem mogla več zatisniti očesa. Danes me je pa resnično razvajala. Mene in sebe.
Bi si res želela v prihodnje čim več takšnih noči. Moram malo razmisliti, kaj smo včeraj počeli, da je noč tako dobro izpadla.
Hja, po četrti uri ni več zadremala. Čeprav bojda to ni pravilno. V knjigi, o dojenčkih sem brala, da je pomembno, da otrok dovolj spi tudi podnevi, da ni zvečer preveč utrujen, ker lahko tudi zaradi hude utrujenosti težko zaspi. Zato sem jo nekaj časa poskušala uspavati tudi podnevi. Mi ni preveč uspevalo. Res zaspi podnevi samo v vozičku na sprehodu. Tu pa tam mi je malo zadremala, včasih tudi za pol urice, največkrat šele pred večerjo in zvečer nikakor ni hotela spati. Včeraj pa po četrti uri ni več spala in je bila po kopanju res že tako zdelana, da je komaj še spila zadnje mleko. Še preden sem jo oblekla v spalno vrečo je že spala. Toliko o budnem polaganju v posteljico. Čez 15min se je zbudila za trenutek in takoj nazaj zaspala in se ni več zbujala, ni več jokala. Noro dobro.
Bom poskušala danes podobno ravnati, čeprav je res naporno tiste štiri ure pred kopanjem, ker jo moraš vsako minuto zabavati, sicer se dolgočasi in kriči.

Da še napišem nekaj o učenju spanja po knjigi Spi, dete spi. Sem jo prebrala in se mi je zdel sistem na prvi pogled logičen in zanimiv. In sem si rekla, poskusimo. Potem sem jo še enkrat podrobno prebrala in piše, da se moraš posvetovati z zdravnikom, če ima otrok kakršnekoli težave s kolikami in refluksom. Potem sem res vprašala njeno pediatrinjo kaj misli o tem, pa mi je odgovorila, da ni razloga zakaj ne bi poskusila, vendar naj imam v mislih, da je vsak otrok drugačen in naj se ravnam po Larisi. Še kako prav je imela.
Po enem tednu sem ugotovila, da Larisa ne bo uspela sama zaspati po tej metodi. Ali je še prehitro zanjo, ali jo mučijo zobki,ali jo je strah, da me ne bo več nazaj... Kaj pa vem, vse po malem.
Preveč trda je ta metoda za tako male. Ne rečem, če bi jokala, kot večina otrok bi jaz še zdržala. Pa revica tako vrešči,da postane hripava in se vsa trese in komaj pride do sape, ko jo vzamem v naročje. Vse tako zgleda, da se boji, da bom kam šla in me ne bo nazaj. Ker tudi podnevi, ko se igra, takoj začne jokat, že če grem na WC ali pa kaj pospravit in me npr. ni v njenem vidnem polju.
In če dalje razmišljam, kaj se je zgodilo ko je bila stara 10 dni - jaz sem morala zaradi šivov nazaj v bolnico in ona seveda z mano. In ker nisem bila v stanju skrbet zanjo, so jo odpeljali samo za čez noč na pediatrijo med novorojenčke (v porodnišnici). Tam je pa tako, da otroka kar pustijo jokati, ko je lačen. Šele čez nekaj časa se zmigajo. In Larisa je zagotovo čutila, da me ni ob njej. Skratka, večkrat so zabeležili dihalno stisko in pomodrevanje. Zjutraj so jo takoj odpeljali v ljubljansko pediatrično kliniko, spet brez mene. Kakorkoli bi že pediatri razlagali njeno dihalno stisko, sem prepričana, da je nastala od kričanja. In mene ni bilo, da bi jo pomirila. Danes se verjetno ves čas boji, da jaz ne bi spet kam izginila. Pravzaprav sem prepričana, da je tako, ko jo opazujem.
Sem sklenila, da jo bomo zelo počasi navajali na samostojno spanje. Postopoma in z veliko potrpljenja. Sčasoma bo že ugotovila, da jaz ne bom nikamor izginila. Brez traum in histeričnega joka. Kdo ve kako lahko s takim trdim načinom čustveno prizadaneš otroka. Posledice so lahko velike še tudi ko odraste.
Res ne bom tvegala, pa kakorkoli težavno bo to za naju. Vse ob svojem času.

Tukaj pa prilagam še nekaj slik s včerajšnjega nastavljanja fotoaparatu.




Takole pa nagaja mamici.

sreda, 09. januar 2008

Flaška je pa res zanimiva

Če mami nima časa bom pa sama poskusila vtakniti tole flaško v usta. Tako težko že ne more biti. Saj sem videla kako to mami dela.
In zdaj ko sem se odžejala, sem še lačna. Mogoče je pa lok od igralne blazine tudi užiten. Bljak, bom raje počakala na mamino kašico.

Jaz bi se igrala

Še dobro da imam toliko igrač. Vse so zanimive, prvi trenutek, potem se jih pa naveličam. In jih vržem na tla. Naj jih mami pobira in se bova odlično zabavale. No, vsaj jaz se bom.Imam pisane skodelice,
metuljčka, ki ga je mami vzela iz igralne podloge, Nodija,
najraje pa imam daljinca, sploh če je velikost prirejena za moje male prstke. Mmmmm je dober.
Po naporni igri in še bolj napornem sedenju, se malo naslonim
in se odpočijem. Huh je naporno sedeti brez opore.

Pisane skodelice

Pisane skodelice je dobila Larisa za božička od očka. Sestavit jih še nekaj časa ne bo znala, so pa zanimive za usta in ko jih vržeš na tla tako lepo ropočejo.
Tudi sedeti že poskuša, nekaj časa lepo sedi, le nagiba se včasih naprej,...


...včasih pa jo malo zanese na stran in potem se hitro zvrne. Ampak svojo skodelico pa je dobila in jo hitro vtaknila v usta.

nedelja, 06. januar 2008

Pravo razkošje


Kaj bi za naju z Robijem bilo razkošje? Mogoče 4 urice spanja v enem kosu? Žal nisva te sreče in bova še morala malo počakati na to.
Morda cene hrane in bencina vsaj enake kot na dan 31.12.2006? Sem že malo preveč ironična. Bi bilo fajn, pa nisem mislila na to.
Smučanje. Ja, po srečnem naklučju sva uspela dve urici smučat. Larisina tetica je bila pred novim letom na Rogli z družino. In tako smo jih dan po božiču obiskali. Najprej je dopoldan smučal Robi in sem jaz skrbela za Lariso, popoldan sva pa vlogi zamenjala in sva šle smučat še midve z Larisino tetko.
Božansko. Če pomislim, da sem se lansko leto odpovedala smučanju, ker sem bila noseča in da sem se letošnje leto prav tako nameravala odpovedati smučanju, ker nimam Larise kam dat.
Kako lepo se je spustiti po strmini, ne glede na to kako razrito smučišče je. In sončni zahod na smučišču je naravnost fenomenalen.
In še nekaj se je ta dan zgodilo. Prvič, da se Larisa ni ves dan jokala in tečnarila. Pravzaprav se ves dan ni nič jokala. Vse je bilo tako zanimivo, novo, polno ljudi okoli nje - kar naravnost obožuje. In je bila ves dan pridna.
Jaz sem bila presrečna in dan je bil popoln. Tetica, hvala za povabilo!
Še moramo v prihodnje organizirati kakšen podoben dan.

sobota, 05. januar 2008

Naš običajen večer



Okoli šeste začenjamo zadnja dva dni s kašico. Danes smo jedli riževo kašico s Pregomin mlekom in pretlačeno jabolko. Če je kašica narejena z mlekom ji je še kar všeč.

Nato se kakšno urico igramo in okoli pol osme sledi kopanje. Danes smo oprali tudi glavico. Ker ima Larisa toliko las jih je potrebno s fenom osušiti.
Takole je bil očka danes priden.





Hja, bi morala popravit naslov. Larisa je zaspala brez jokanja. To pa zato, ker je zaspala očku na rokah preden smo jo uspeli položiti v njeno posteljico.
Upajmo na najboljše ponoči.

Metuljček cekinček



Metuljček cekinček,
ti potepinček, kje si pa bil?

Na majceni cvetki,
beli marjetki, medek sem pil.

Kako gre naprej pa ne vem, samo te kitice se od nekod spomnim.

Ko že vse igračke zmeče na tla in če je še dobre volje, so včasih še zanimivi tudi prstki.

Kakšno veselje...

...ko pride zvečer domov očka.

Laringitis




Larisa je zbolela malo pred božičem. Ponoči je začela jokati in nikakor je nisem mogla pomiriti. Kmalu sem ugotovila, da ima tudi vročino. In potem je začela jokati s tako čudnim glasom, da sem se ustrašila. Ko je vdihnila zrak je kar hropela.
Ob 6 uri sva jo peljala k dežurnemu. Zdravnica me je seveda najprej opozorila, da sem naredila napako, ker sem jo takoj pripeljala. Vročino naj bi zbila sama doma.
Ker sem vztrajala, da res nekaj ni v redu z njo, mi je napisala napotnico za pediatrijo. Tam so jo pregledali in ugotovili, da tudi vročine nima več in da je načeloma vse v redu z njo, saj je bila dobre volje in se je celo smejala. Ko sem dopovedala pediatrinji, da ima zelo čuden glas ko joče, smo jo obrnili na trebuh in čez nekaj časa ji ta položaj res ni več ustrezal, začela je jokati. Končno je pediatrinja ugotovila, da ima laringitis, vnetje glasilk. Pri tako malem otroku je pri tem nevarnost zadušitve zelo velika.Takoj je dobila injekcijo in inhalacijo. Zatem smo lahko odšli domov z navodili, naj ji na vsakih nekaj ur v kopalnici naredimo veliko pare, ki jo naj okoli deset minut vdihava. Če bi se stanje po 12 urah poslabšalo, bi se morale vrniti in ostati v bolnici. Na srečo so parne inhalacije pomagale in v dveh tednih se je stanje izboljšalo.
In kako se je nalezla laringitisa, ki je virusno obolenje? Dan prej smo res bili v trgovini, ampak le za kratek čas. Bojda je bilo to krivo, ker otroka do dvanajst mesecev naj ne bi vozili v trgovino, kjer je polno bakterij in virusov.
Kaj sem sploh misila, ko sem tako malega otroka peljala s seboj v trgovino! Kako slaba mama! (To sem seveda razbrala v tonu govora.)
Ali bi jo morala pustiti doma samo?
Res ne zagovarjam tistih mamic, ki jih vidim po trgovskih centrih, kjer se sprehajajo, sedijo ob kavici in mislijo, da preživljajo z otrokom lepe trenutke. Vendar pa po nujne stvari in hrano moraš iti. Saj se življenje zaradi otroka ne more ustaviti in svojih obveznosti ne morem naprtiti drugim.
Kakorkoli, jaz sem bila kriva, da je zbolela. Ljub temu pa ne morem mimo misli, da ponavadi ravno tisti otroci, ki resnično preživijo veliko časa prav v trgovskih centrih redko zbolijo, ali drugače povedano, bolj kot je staršem vseeno in bolj kot so neozaveščeni, manj bolane otroke imajo.

četrtek, 03. januar 2008

Zobki



Prvi zobek je pokukal na plan 28.11.2007, točno na očkov rojstni dan. Bolje rečeno, jaz sem ga opazila, ko je komaj predrl dlesen. En teden za tem levim spodnjim zobkom je pokukal na plan tudi desni. Tako je imela naša sončica pri petih mesecih že dva miniaturna zobka. In danes že tako ugrizne, da pošteno zaboli.
Zdaj pa čakamo na naslednje zobke.

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček