Zjutraj se zbudim in kot že nekaj zadnjih dni, Larisa na pol sloni ob ograji posteljice, z eno roko se drži pokonci za ograjo, z drugo roko pa z dudo tolče po ograji. Seveda imam rajši takšen zvok ob bujenju kot pa jok. Sprememba je torej več kot dobrodošla.
Na sprehodu nazaj grede noče spati, to že počne ves teden. Ko jo položim v voz takoj zaspi, potem spi vso pot v eno stran, nazaj grede pa ves čas nekaj protestira. Včasih glasno, včasih pa kar nekaj momlja.
Popoldan se mi zvali s sedežne, kljub temu, da imamo eno varovalo, da ne bi padla dol. Kratkomalo jo je preplezala in se znašla na tleh. Solze so kar špricale. Iščem buško, glava je cela, očitno se je popeljala dol naravnost na roke. Jok tudi hitro zamenja smeh. Videti je da je nič ne boli, dobre volje je. Se odločim da ne greva v bolnico. Srce mi zleze nazaj v prsni koš.
Danes sem jo zadnjič pustila na kavču za minutko samo. Od zdaj naprej pridejo v poštev le še tla in stajica, pa stolček za hranjenje. Vsa druga mesta so prepovedana.
Ko ji pripravljam špinačo s krompirjem pridno sedi v stajici, prevrže pa se vsakih nekaj minut in kar naprej jo hodim tolažit. Ležat v stajici seveda noče.
Špinača ji ni kaj posebej teknila, pa danes tako ničesar ni hotela jesti, niti mleka. Se sprijaznim, da hoče na vsak način z rokami v usta točno takrat ko tja priroma tudi žlička. Popacka vse naokoli, na koncu hoče imeti še žličko. Sva se pač igrale namesto da bi jedle. Tako še nisva nikoli packale.
In potem mi okoli pete po nekajminutnem zvijanju in kričanju zaspi. Seveda spet na rokah. Jo odložim kar na sedežno v njen kotiček (v posteljici podnevi pod nobenim pogojem ne spi) in glej ga zlomka, spala je skoraj pol ure. Vmes je nekajkrat zajokala, sem jo pomirila z roko in je spala naprej. Potem pa se je zbudila tako lačna, da je pospravila 120ml mlečne riževe kašice.
Ko pride zvečer očka domov pa glasno vriska, ker se sme zibati na njegovi nogi.
Ahhh, že spi, mali sonček.
Ni komentarjev:
Objavite komentar