Prvič smo se kopali v sredo, 28.07. Seveda midva nisva imela te časti, saj je Lariso okopala patronažna. Sva pa od četrtka napraj navdušena "kopalca".
Larisi je bilo kopanje takoj všeč. Kako bi ne bilo, saj je moja, jaz pa obožujem vodo.
Fotografije so žal spet narajene s telefonom, tako kot večina do zdaj. Vseeno pa obljubljam da bomo tudi to izboljšali.
Larisa je drugače precej težavna. Ves čas jo zvija in kapljice ne pomagajo kaj dosti. Da to ni dovolj, ogromno joče, kadar pa ne joče je pa vseeno budna in zahteva pozornost. Skoraj nič ne spi. Tako za naju ni počitka, ne spanca. Večinoma sva dan in noč pokonci. Se mi začenja dozdevati, da Robi nekam rad hodi v službo. No, saj rad je vedno hodil na delo, vendar je zadnji teden še posebej navdušen in tega ne more skriti. Šalo na stran. Revež se lahko vsaj malo umakne z jokajoče scene.
Ves čas me je strah, da ni kaj narobe z njo, vendar me tolažijo, da je to normalno in da bo čez nekaj časa minilo. Lahko je njim reči, ko pa jim ni treba poslušati neutolažljivega joka in vreščanja. Meni pa se srce trga, ker ji nič ne pomaga.
Bo pač potrebno prestati, samo ne vem kje bom dobila dovolj moči.
Komaj čakam na prvo posvetovalnico, oh kje je še 17.08.
Ob večerih hodimo na sprehode, vsaj za pol urice. Včeraj je bila celo prvič v trgovini. Kakšno je stanovanje pa raje ne bi pisala, nimam minutke časa, evo že moram iti, moje srčece se že joče....
Ni komentarjev:
Objavite komentar