ZOO

Da ne bom kar naprej pisala prvič to, prvič ono, bodo zdaj naslovi bolj kratki. Za Lariso je itak vse prvič.
Torej, ati je hotel že enkrat končno videti ZOO, pa smo se včeraj po kosilu na hitro spakirali in odpeljali v Ljubljano. Vreme je na srečo zdržalo, čeprav je na poti nekje okoli Trojan, že tudi deževalo. Ampak mi se nismo dali in smo si lepo v miru ogledali vse uboge živalce. Uboge zato, ker imajo večinoma res premalo življenjskega prostora in nekatere živali zagotovo v tem zaporu trpijo. Nisem pristaš živalskih vrtov, ker vem, da je za divje živali edino pravo okolje narava in brez prostosti ne morejo živeti polnega življenja. In končno zaradi ljudi, ki hodijo v živalske vrtove le ti obstajajo.
Pa vendar, v Rožno dolini je ZOO in zakaj si ne bi Larisa teh živali ogledala, da ne bo mislila, da na tem svetu obstaja le Filip.
Najbolj je bila navdušena nad morskima levoma, zakaj, ker sta bila v vodi in ker znata tako hitro plavati. Včeraj je bilo vse polno študentov, ki so predstavljali živali in izvedeli smo marsikaj novega in zanimivega o živalih. Božali smo želvico in ovčko, ježka se je pa Larisa bolj s strahom dotaknila. Videli smo emujevo jajce, kožo in rogove jelena, srne in koze, pa tudi kožo volka in žirafe. Opazovali smo paličnjake, predvsem paličnjak živi list je bil zanimiv, pa piščeta domačih kokoši in japonskih prepelic, majcene pujske, in še in še.
Pav je bil glasen, noj je preganjal žirafo, slon se je dolgočasil, mucke kot so lev in tiger ter puma so spale globok spanec. Papige so bile prepirljive kot vedno, zebre so zdolgočaseno mulile travo, volkovi so se podili po ogradi, kozorogi so zadovoljno prebavljali zadnji obrok, ris pa se je nekam skril. Šimpanzovo hiško prenavljajo, tako, da smo na koncu pokukali še k opicam ob vhodu, ki sem jim žal pozabila ime, previli rito, potem pa smo se končno odpravili domov.