Ni še konec

Tisti rek o hudiču še kako drži. Mi se nikakor ne moremo znebiti vseh teh mladičev.
Ko je v noči na petek Maj Enej zopet zbolel je potem še bruhal. Sicer se je kar dobro držal in sem to pripisovala, da sodi k ušeskom in bolečinam. No, kasneje se je izkazalo, da ni bilo čisto tako. Zjutraj je po dozi mleka (mimogrede, še zdaj si komaj predstavljam, kako fino je, če si lahko privoščiš dati otroku kravje mleko) kompletno vse v loku izbruhal, potem je bil pa čisto živahen, kot da ni bilo nič. Po malici in kosilu ni bilo veliko bolje, prav tako zvečer. Kakšne manjše grižljaje je pa le obdržal v sebi. V soboto ni več bruhal. Stvar je bila zaključena, dokler ni v ponedeljek zjutraj Larisa bruhala že v postelji in potem še enkrat. Pa po juhi pri kosilu, nakar je lepo do konca pojedla kosilo kot da ni nič. In smo tudi to zgodbo zaključuli. Še isti dan popoldne je začel še moj najdražji jamrati, da mu nekaj ne paše, zvečer je že objemal školjko. Šele takrat sem začela razmišljati, če se nam ni pridružil kakšen neželjen vsiljivec z imenom virus xy. Da to še ni bilo vse je moralo zviti še mene. In za kazen, ker sem se najdlje upirala zavojevalcem, sem bila najhuje kaznovana. Ob dveh zjutraj me je začel boleti želodec. Hja, sem si mislila, spet eden mojih napadov in bila vsa srečna, da ne dojim več in lahko vzamem nekaj konkretnega proti bolečinam. Vzamem Spasmex, pa nič bolje, le še huje in huje je postajalo, dokler nisem začela bruhati. Ko sem mislila, da bo OK, vse jovo na novo. Samo kaj, ko potem nisem imela več kaj bruhati in me je le še želodec neznansko bolel, da sem se vsa tresla. Zjutraj je Robi šel delat, jaz sem pa dobesedno obležala, z vročino okoli 39 stopinj, potem sem začela še driskati, skratka groza. Ko sem imela 5min predaha, sem poklicala zdravnico, pa kaj ko mi je naročila naj čimprej pridem. Ker nisem bila v stanju vozit, sem morala lepo trpeti in počakati, da se vrne najdražji in me pelje k zdravniku. Ko sem končno dobila injekcijo proti bolečinam in proti bruhanju ter infuzijo sem bila toliko boljša, da sem lahko prišla vsaj do avta. Še včeraj ves dan nisem skoraj nič jedla, če izvzamem žlico na vodi kuhanega riža in dva prepečenca. danes sem pojedla še kakšno žlico riža več in po delih skoraj cel kos kruha. Evo sem že na nogah.
Še nedolgo nazaj sem ravno nekomu razlagala, da še nikoli nisem imela takšnega virusa, da se mene ne primejo. Uh, kako hitro sem jih dobila po glavi. Pa res ne smem več ust odpret, ali kaj?
Moja razlaga, zakaj sta otroka odnesla tako na izi, hm, ker sem žrtvovala 130€ za vsakega in ju dala pri treh in šestih mesecih cepiti proti rota virusu. Raje ne pomislim kaj bi bilo z njima, če ju ne bi. A vidite, da je v vsaki slabi zgodbi tudi nekaj dobrega!
In kje smo ga dobili? Ne, v vrtcu verjetno ne, pač pa v ambulanti. Kdo je torej končni krivec? Kdo drug kot vneto uho, ti, ti, ti!