Spanje

Danes sem v devetih nebesih. Larisa je prvič skupaj spala od pol devete zvečer pa do pete zjutraj. Okoli štirih se je sicer enkrat zbudila, ker je hotela dudo in sem ji jo dala napol v spanju. Ob petih je potem takoj po dojenju nazaj zaspala in spala do okoli sedeme ure. Sem jo dvignila iz posteljice in jo za nagrado položila med naju da smo se malo cartali.
Že osem mesecev nisem toliko spala, tako do od pete zjutraj sploh nisem mogla več zatisniti očesa. Danes me je pa resnično razvajala. Mene in sebe.
Bi si res želela v prihodnje čim več takšnih noči. Moram malo razmisliti, kaj smo včeraj počeli, da je noč tako dobro izpadla.
Hja, po četrti uri ni več zadremala. Čeprav bojda to ni pravilno. V knjigi, o dojenčkih sem brala, da je pomembno, da otrok dovolj spi tudi podnevi, da ni zvečer preveč utrujen, ker lahko tudi zaradi hude utrujenosti težko zaspi. Zato sem jo nekaj časa poskušala uspavati tudi podnevi. Mi ni preveč uspevalo. Res zaspi podnevi samo v vozičku na sprehodu. Tu pa tam mi je malo zadremala, včasih tudi za pol urice, največkrat šele pred večerjo in zvečer nikakor ni hotela spati. Včeraj pa po četrti uri ni več spala in je bila po kopanju res že tako zdelana, da je komaj še spila zadnje mleko. Še preden sem jo oblekla v spalno vrečo je že spala. Toliko o budnem polaganju v posteljico. Čez 15min se je zbudila za trenutek in takoj nazaj zaspala in se ni več zbujala, ni več jokala. Noro dobro.
Bom poskušala danes podobno ravnati, čeprav je res naporno tiste štiri ure pred kopanjem, ker jo moraš vsako minuto zabavati, sicer se dolgočasi in kriči.

Da še napišem nekaj o učenju spanja po knjigi Spi, dete spi. Sem jo prebrala in se mi je zdel sistem na prvi pogled logičen in zanimiv. In sem si rekla, poskusimo. Potem sem jo še enkrat podrobno prebrala in piše, da se moraš posvetovati z zdravnikom, če ima otrok kakršnekoli težave s kolikami in refluksom. Potem sem res vprašala njeno pediatrinjo kaj misli o tem, pa mi je odgovorila, da ni razloga zakaj ne bi poskusila, vendar naj imam v mislih, da je vsak otrok drugačen in naj se ravnam po Larisi. Še kako prav je imela.
Po enem tednu sem ugotovila, da Larisa ne bo uspela sama zaspati po tej metodi. Ali je še prehitro zanjo, ali jo mučijo zobki,ali jo je strah, da me ne bo več nazaj... Kaj pa vem, vse po malem.
Preveč trda je ta metoda za tako male. Ne rečem, če bi jokala, kot večina otrok bi jaz še zdržala. Pa revica tako vrešči,da postane hripava in se vsa trese in komaj pride do sape, ko jo vzamem v naročje. Vse tako zgleda, da se boji, da bom kam šla in me ne bo nazaj. Ker tudi podnevi, ko se igra, takoj začne jokat, že če grem na WC ali pa kaj pospravit in me npr. ni v njenem vidnem polju.
In če dalje razmišljam, kaj se je zgodilo ko je bila stara 10 dni - jaz sem morala zaradi šivov nazaj v bolnico in ona seveda z mano. In ker nisem bila v stanju skrbet zanjo, so jo odpeljali samo za čez noč na pediatrijo med novorojenčke (v porodnišnici). Tam je pa tako, da otroka kar pustijo jokati, ko je lačen. Šele čez nekaj časa se zmigajo. In Larisa je zagotovo čutila, da me ni ob njej. Skratka, večkrat so zabeležili dihalno stisko in pomodrevanje. Zjutraj so jo takoj odpeljali v ljubljansko pediatrično kliniko, spet brez mene. Kakorkoli bi že pediatri razlagali njeno dihalno stisko, sem prepričana, da je nastala od kričanja. In mene ni bilo, da bi jo pomirila. Danes se verjetno ves čas boji, da jaz ne bi spet kam izginila. Pravzaprav sem prepričana, da je tako, ko jo opazujem.
Sem sklenila, da jo bomo zelo počasi navajali na samostojno spanje. Postopoma in z veliko potrpljenja. Sčasoma bo že ugotovila, da jaz ne bom nikamor izginila. Brez traum in histeričnega joka. Kdo ve kako lahko s takim trdim načinom čustveno prizadaneš otroka. Posledice so lahko velike še tudi ko odraste.
Res ne bom tvegala, pa kakorkoli težavno bo to za naju. Vse ob svojem času.

Tukaj pa prilagam še nekaj slik s včerajšnjega nastavljanja fotoaparatu.




Takole pa nagaja mamici.