
Z rta Lanterne je lep razgled na Novigrad.

Obožujem hopsati na očkovih ramenih.

Očka, tvoja očala so mi prevelika!!!!

Ribiča sta bila polno zaposlena s pripravo mrež.

Kam je odletel galeb?

Po vodi je pač najbolje čofotati.

Kaj ko bi si posončila rokice, da ne bodo tako bele?

Tole sončenje na ležalniku pa ni zame. Je preveč dolgočasno. Poglejmo, če lahko splezamo po naslonjalu!

Še nikoli nisem videla toliko skal in vode. Taaataatatata!

Mami, kje si? Plima se bliža.

Pogled z balkona.

Pa bi mi res prav prišla očala.

Tako sva bila utrujena po celodnevnem vozičkanju, da sva zaspala kar na obali.
Zdaj, ko ste si ogledali najnovejše fotografije, vam pa še lahko povem kako smo se imeli.
Minilo je tako hitro kot bi mignil. Tri dni smo se po ves dan vozičkali ob obali. V nedeljo smo naredili po moji oceni vsaj 25km, če ne še precej več in zvečer me je prav pošteno bolel križ. Obiskat nas je prišel Larisin striček in obhodili smo ves polotok, vse do konca kampa Lanterna, v katerega smo zahajali še kot srednješolska mladež. Pravzaprav sva se tam z Robijem bolje spoznala in še isti mesec začela hoditi. Pred skoraj petnajstimi leti. Kako lepi spomini in kot po naklučju smo se zdaj tam sprehajali z Lariso - prvič na morju.
Ja, naša sončica je uživala. Kdo bi si mislil, da bo toliko časa zdržala v vozičku. No, saj je imela kakšno težavno urico, večinoma je bila pa izredno pridna. Kljub vsemu so verjetno sosedi in ljudje na obali mislili, da jo tepeva - pri previjanju namreč tako kriči in se zvija, da jo štiri roke komaj previjeta.
Najbolj privlačni so ji bili galebi, pa seveda valovi. Tako rada je čofotala po vodi, da je potem na ves glas tulila, ker je hotela še, pa je imela preveč ledene roke, da bi jo lahko pustila v nedogled špricati. Mislim, da jo bo poleti bolj težko dobiti ven iz vode.
Vreme je letos bolj tako. Ne pomnim, da bi bilo za prvomajske praznike kdaj tako mrzlo. Tudi voda je izredno ledena. Ne glede na to je v FKK-ju na plaži ogromno nagcev, pa tudi kakšnega pogumnega plavalca sva opazila. Mene je zeblo že v kratkih rokavih, sem bila večinoma v flisu, drugi pa so se kot kakšni nasedli tjulnji sončili na ledenem vetru in pustili otroke veselo čofotati po vodi. Pa ne z rokicami, kot je to počela Larisa, ampak v kopalkah, takšno čisto pravo poletno čofotanje.
Mi smo pač bolj zmrzljive sorte.
Skratka, bilo je lepo, kljub temu, da še ni bil čas za kopanje.