Čas beži

Še sanjalo se mi ni, da je že skoraj mesec okoli, kar sem nazadnje nekaj napisala. Nekako ne najdem in ne najdem več časa. Še marsikaj me čaka, npr. diploma, pa nikakor ne uspem, zvečer sem pa preutrujena, da bi še kaj bilo od mene. Larisa je pridna. Če jo pustim za kratek čas samo, pa takoj kaj ušpiči in razmeče. Stanovanje je v popolnem neredu, kar mi gre grozno na živce. Pa bom tudi to morala pogoltniti kot še kaj drugega. Neznansko rada namreč odpira predale in zmeče ven vso vsebino. In potem včasih še stopit nimam kam. Da ne govorim o tem, da se na raznih neverjetnih krajih pojavljajo kakšne čudne stvari. Skratka zmešnjava, tudi če ves dan pospravljam. Ja, saj sva poskusila z zaporo predalov, pa je tudi to pogruntala kako odpreti. Se mi ne sanja kako. Verjetno je mene videla kako to naredim. In več kot enkrat ji tudi ni treba pokazati. Resnično se čudim, da so otroci v tej starosti že tako bistri. Da bi pa besedico ne vzela resno, mi pa še ni uspelo. Gladko presliši. In v potrdilo, da ničkolikokrat na dan sliši besedo ne, naj povem, da jo prav lepo izgovori.Robi pravi, da se bo kmalu začela predstavljati kot Larisane, ker bo mislila, da ji je tako ime. No, pa tudi tatatata drdra, pa kakšen mamamamma in bababba je vmes. In če misli, da ji je kaj dobro uspelo vsa navdušena zaploska. Ploskati je začela kar sama od sebe, je nisem nič posebej učila. Kar vse po vrsti, kar kdaj vidi posnema. Obožuje moj telefon, sploh če ji naštimam muziko, slikanica Grdi raček pa lahko v trenutku ustavi najbolj neutolažljiv jok. V triciklu se rada vozi, nič zato, če še ne doseže pedalk. Najbolj je pa zanimiva, ko sliši glasbo. Takoj se začne pozibavati, pa ni važno kaj posluša. Samo da je ritem. Stoji prav trdno in vsepovsod se potegne pokonci, pa naj bo to stena, stol, omara ali pa se potegne navzgor ob mojih hlačah. Korakati pa nekako noče in je niti ne silim. Bom pustila, da sama začne, tako kot sem pustila, da se je sama postavila na vse štiri.
V soboto se odpravljamo v Poreč. Prvič gremo nekam odkar je z nama Larisa. Se tako veselim, da sem že vsa nestrpna, potem bo pa tako hitro minilo, da se bom komaj zavedala, da smo kje bili. Tako je ponavadi ko je najlepše. Štiri dni bomo skupaj od jutra do večera, no, tudi to se še ni zgodilo. Ah, vonj po soli, šumenje valov, galebi in jadrnice. Božansko. Kaj je še lepšega na tem svetu, kot naši otroci in morje?