17 mesecev

je imela včeraj Larisa. Pa je nekako kar odšlo mimo naju. Nekako ne spremljava več, gre vse prehitro in vse premalo časa imam, da bi se še toliko ukvarjala z našim sončkom. Tako sem padla v službo, pogosto delam nadure, včasih si delo nesem tudi domov - in posledično imam slabo vest, da zanemarjam otroka. Pojma nimam kako vse skupaj uskladiti, povrh vsega pa si še očitam, da imam tako zanemarjeno stanovanje...ah kaj bi tarnala, sem samo ena izmed mnogih. Če ima kdo pameten nasvet kako najti več časa za otroka, pa na plano z njim. Samo ne mi s tem, da naj manj spim, jaz res rabim 8 ur spanja, glede na to, da se Larisa zadnje mesece ponoči ničkolikokrat zbuja. Zadnje mesece je tudi skoraj ves čas bolna. Krivec ? Vrtec.

Kaj je novega v njenem besednjaku? Zdaj je že precej razširjen, skoraj vsak dan je kaj novega.
papiga - to besedo je neko jutro začela izgovarjati popolnoma pravilno, potem, ko sva prejšnji večer gledale papigo v slikanici.
stic - je še vedno stric
dago - je njen ljubi striček drago
babi - je postala po novem tudi babica
mami - sem po novem tudi mamica
teja - ponavadi me ta klic zjutraj prebudi, tako kliče včasih mojo malenkost (pojma nimam kje je to pobrala?)
ati - je že dolgo (od enega 9.meseca) njena najljubša beseda
kako - naj bi pomenilo, da je kakala; vendar kakor kdaj
pipi, fifi - in še nekaj podobnih različic za našega psa
ajo - pove kadar da punčko spat
spi
kuh - kruh
pi ali pij- pomeni da bi pila, da je žejna
koska - kocka
teta - so kar vse ženske po vrsti
uka - bratranec Luka
auto - se je prelevil iz ato-ja - napredek ali ne?
mijav - dela muca
pa še cel kup besed uporablja, za katere pa še nisem razvozljala pomena. Včasih tako zavzeto klepeta in mi kaj razlaga, jaz pa ne razumem niti besede, njej je seveda vse čisto jasno.
Zelo rada lista slikanice in zdaj se celo lahko za kakšno minutko skoncentrira in mi kaj na slikah pokaže, če jo vprašam. Tako pozna živali, kot so muca, kuža, ježek, kravica,račka, pove kako se oglašajo račke (gaga), muce (miajv), kužki (ovov), pokaže vse dele telesa, tudi na živalih, npr. ušesa, oči, nosek, usta, noge, ritka, trebušček, lasje. Rada sestavlja stolpe iz lego kock in riše čirečare na mgnetno tablo. To sem ji kupila zato, da mi vsega stanovanja ne popiše.
Na lička nama z atijem podeli lupčka, ki je ves slinast iz zraven zagode moa.
Čevlji so zgleda nek fetiš ali kaj; neznansko rada se preobuva, ene čevlje dol in druge gor in obuje vse po vrsti, kar se najde v omari. V trgovini jih zagleda že od daleč in hoče takoj obuti nove, v vrtcu se najprej ko vstopiva v garderobo zažene do copat drugih otrok. Pa naj še kdo reče, da so to geni, potem bi z Robijem morala imeti polno omaro čevljev, pa jih nimava.
Dirkanje po stanovanju je še vedno aktualno, pa lovljenje in plesanje (pleše tako, da cepeta z nogami, se vrti v krogu ali pa se samo pozibava z zgornjim delom telesa)
Cmerjenja je še vedno ogromno, zdaj še toliko več ker skoraj ni dneva, ko ne bi imela vročine in je posledično še bolj tečna.
Takšen škric je danes naš sonček.
Težo dodam danes zvečer, ko jo po dolgem času spet stehtam. Upam, da je že dosegla magično mejo 10 kg.

Kahlica

Nekako dva tedna nazaj sem prišla na idejo, da bi pa mogoče že lahko počasi začeli z uvajanjem kahlice. Pa sem res en dan Lariso slekla in jo posadila na kahlico. Seveda sem ji tudi slikovito opisala kaj naj bi se na kahlici počelo. In je res nekaj minut obsedela. Potem sva to čez nekaj dni spet ponovile. In je pokazala kar veliko željo, da bi sedela na kahlici, sploh če sem jo posadila pred ogledalo na hodnik. No, prejšnji teden si je pa že začela sama slačiti hlače, v bistvu je bolj poskušala, ker ji še ne gre. V torek, 28. novembra je pa že sama napovedala, da bo kakala. Babica jo je res takoj posadila na kahlico in mala prebrisanka je res kakala. Bravo! Nekako nisem pričakovala, da bo že razumela kaj sploh hočemo od nje. Tudi včeraj zjutraj, ravno ko sva se odpravljale v vrtec je hotela na kahlico, pa se nama je preveč mudilo in potem je v avtu res kakala. Zdaj jo moramo dosledno spremljati in jo vedno posaditi na kahlico, pa bo. Pa še za lulanje ji moram razložiti. Upam, da je ta začetna vnema ne bo minila in da se bo počasi navadila na kahlico. Zaenkrat sem zelo zadovoljna, pravzaprav presenečena.
Govorni razvoj gre tudi hitro naprej, odkar jo zadnja dva tedna odvajamo dude. Podnevi, ponoči nikakor ne gre brez. Dude se je pa tako navadila, odkar je šla v vrtec, da je kot en odvisnik. Ko ji jo vzamemo, se lahko joče in joče in joče....in ne popusti. Pa sem tudi jaz sklenila ne popuščati. Da se vrnem nazaj, resnični je začela čvekati že po enem dnevu brez dude. Zdaj pogosto uporablja naslednje besede (dodajam prevod kjer je to potrebno):
ati
mami, včasih sem še vedno ami (ko se ji ravno ne ljubi izgovarjati cele besede)
papa - adijo
didi - duda
pipi ali bibi - naš pes Filip
babi
teta
amam- pomeni da je lačna ali pa kar na splošno hrano
kak - kakam ali kakec (to še ugotavljam)
gaga - račka
ou ou - pes
miju - muca
tic - stric
gagu ali kagu - kapa pa naj se sliši še tako smešno
nini - ponavadi pomeni da je vse pojedla in da ni nič več na krožniku ali v kozarčku

Vrtec

Nekako ne najdem časa za pisanje. Nič več! Pa še vedno upam, da si bom uspela organizirati življenje tako, da tudi za to početje najdem še kakšno minutko.
Da se lotim današnje teme, vrtca.
Z uvajanjem nismo imeli nekih problemov, deloma zato, ker si midva niti dopusta nisva mogla privoščiti, deloma pa je razlog verjetno v tem, da se je že pazila pri varuški. Enostavno sem jo prvi dan (po enotedenski bolezni) peljala v vrtec in jo pustila tam do desetih. Ponjo je potem šla njena zlata tetka in jo prepustila moji mami. Drugi dan pa je ostala že ves dan. Brez problema in joka. Vzgojiteljice so super, obe. Je pa problem z boleznijo. Prvi teden v septembru je bila že bolana, tako da sploh ni mogla normalno štartat z vrtcem, vnetje desnega ušeska - sploh prvič in antibiotik. Drugi teden je dobila vročino kar tako in je bila v sredo doma. Tretji teden je dobila vročino že v nedeljo zvečer, v ponedeljek pa še drisko in smo jo imeli dva dni doma. Četrti teden je imela en dan vročino, spet en dan doma. Zanimivo, da vročina vedno mine v enem dnevu. Je pa že tri tedna smrkava. Sem pričakovala bolezni, toda tole je pa že kar na meji normalnega. Nekako krpamo varstvo z eno babico, da ne manjkava v službi. Zdaj bo sicer lažje, ker je tudi moja mama spet doma, pa bomo še njo malo okupirali.
Drugače pa Larisa pridno teka po stanovanju, temu primerno je zdaj še večji kaos. Ati jo še vedno neskončno rad prenaša na rokah in mala zvitorepka to s pridom izkorišča. Takoj ko pride ati domov, namreč začne tečnariti in jokati, da jo potem vzame v naročje. In glej čudo, v trenutku je vse dobro.In tako potem ves večer. Le zakaj tega ne počne pri meni? Verjetno zato, ker sem slaba mama?
Larisin besednjak je še vedno na spodnji meji minimalnega. Zakaj pa bi govorila, če ji ni treba, ker ji beremo misli. Pa tudi duda je napoti. Šalo na stran, v resnici najljubša beseda je ATI, midve sva jo vadile v neskončnost. Druga najljubša beseda je DIDI. Če rabite prevod - duda. Potem sledi AMAM, to izgovarja vse dokler se ne nasiti, ali pa če vidi koga jesti, ne glede na to ali je že jedla (mali požeruh). Pa OU OU, če vidi psa, KUKU, ko se skrivamo, tudi kakšen glasen KOKOKO odmeva po stanovanju, ali pa MAM. Te zadnje še nisem razčistila ali misli mojo malenkost ali pa hrano. V vsakem primeru mene povezuje skupaj s hrano.
Drugače pa je njeno razumevanje besed precej večje. Pri trinajstih mesecih je že znala pokazati vse dele telesa: lase, oči, ušesa, usta, zobke, roke, noge, ritko, trebuščka. To zdaj zna prav lepo pokazati tudi na igračah in drugih živalih. Knjigice pa še vedno najrajši prelistava, v nedogled. Če se uspe za kratek čas skoncentrirati pa pokaže tudi na kakšno sličico, če jo vprašam npr. kje je žoga.
Tako se razvija naš sonček.

Dopust

Glede na to, kako nam je lani padel dopust v vodo, se je letos izteklo še lepše kot v sanjah. Vse se je poklopilo, ne glede na to, da sploh nisem imela upanja, da dobim dopust. Torej, firma, kjer sem delala je šla v stečaj, nato sem se prijavila v novo firmo (enak lastnik), dopust mi je seveda propadel - lanski in letošnji - in štartala sem z nule. Ne glede na to, sem uspela iztržiti dva tedna dopusta in to celo takrat, kot ga je imel moj dragi. In še zadnja najlepša stvar, ker ni bilo prostih apartmajev, smo šli kampirat, kot še vedno doslej. Le da tokrat nisva bila sama, ampak z najino lubico. Fenomenalno! Verjamem, da ji je v šotoru bilo še lepše, kot bi ji bilo lahko v apartmaju. In še šotor smo imeli na plaži. V San marinu, v Loparju na Rabu.
Kaj je lepšega, kot mivka na pragu šotora? In enoletni otrok, ki vse kar prime nese v usta. Prvi dan me je še skrbelo, potem pa ne več. Je kmalu ugotovila, da ni tako prijetno škrtati z mivko med zobmi. Vožnjo je prenesla naravnost fantastično - seveda ponoči. Podnevi je spala kar v prenosni posteljici na prostem.
Kopanje je pa čisto posebno poglavje. Prve dni je kar vriskala od veselja in hotela plavati po vodi brez obroča. Višja je bila voda, bolj ji je bilo všeč. V bistvu ni bilo minute, da ne bi uživala v vodi. Tudi hoja po vodi jo je neznansko zabavala. In ko sva jo končno le odnesla ven iz vode je tako glasno protestirala in kričala, da se je marsikatera glava obračala za nami. Bolje tako, kot pa par, ki sem ju opazovala - kljub jokanju otročka, sta ga namakala v vodi, škoda zgubljati besede.
Čeprav smo se večino dopusta skrivali v senci, ker nam na plažo sploh ni bilo potrebno hodit, smo vsi trije, tudi Larisa dobili barvo. Živi dokaz, da lahko porjaviš kljub sončni kremi in senci. Ne vem kakšni bi bili če bi se ves ljubi dan na plaži nastavljali soncu, kot so to številni počeli in to z majnimi otroci. Vsekakor sam vsak ve kaj je dobro za njegovega otroka, pa vseeno včasih ne moreš mimo...
Tudi prijateljice si je Larisa takoj našla. V sosednji prikolici so bile tri punčke iz Nemčije. Od pet let navzgor. Tako dolgo jih je klicala in se jim nasmihala, da jih je pridobila na svojo stran in so se na mivki igrale z njo. Najmlajšo svetlolaso punčko je najprej objela in ji dala cmok. Veliko smeha in dogodivščin.
Vsekakor je dopust na morju z majnim otrokom še lepši kot sicer. Edino česar nisem mogla početi v izobilju

1. rojstni dan

Včeraj smo praznovali Larisin 1. rojstni dan. Sicer ne v pravem pomenu, jaz sem namreč spet, ali bolje rečeno še vedno, bolna. Naredili smo odtise rokic in nogic za v okvir, da imamo en otipljiv spomin, pa še nekaj fotografij. Drugače pa smo s torto in svečko praznovali že v soboto. Za Lariso sem pripravila malo tortico iz njenega mleka samo zanjo, ker prave torte še ne sme jesti. Obložila sem jo z malinami, ki jih ima tako rada, da je maline posmukala s tortice skorajda preden smo upihnili svečko. Pri tem sta ji pomagala Vanja in Luka, njena sestrična in bratranec. Praznovali smo kar za našo hišo, na prostem, spekli nekaj na žaru v najožjem družinskem krogu. Babici, dedek, tetica z družino in mi trije. Torta je bila njami.
Larisa obožuje novo gugalnico, ki smo jo postavili na trati za hišo in mobilnega polžeka, pa seveda darila Vanje, Lukca in babice. Čajne skodelice in krožničke sem danes pobirala po vsem stanovanju.
Larisa že pridno stopiclja kjerkoli se lahko z rokama oprime, samostojni koraki so bolj redki. Navdušena je, če lahko stopica od atija do mamice in oba jo seveda ujameva tik preden pade. Tu je smeh zagotovljen. Ponoči kar pridno spi, kot že nekaj mesecev. Govori mama ali mamamamama, ati ali dadi (dadi je posebej priljubljena fraza zadnje dni), pa amamam, če je lačna ali pa papap. K meni se pride stisnit vsake toliko časa, sploh zdaj ko skoraj nič nisem bila z njo ker sem bolana. V trenutku spleza sama na kavč in name in se za nekaj trenutkov stisne k meni. Pa dajanje lubčkov je tudi popularno. Seveda ga ne dobimo kadar mi hočemo, ampak kadar sama hoče. V trenutku pridrvi in stisne na lička en velik, slinast poljubček, potem pa spet oddrvi. Še vedno se rada lovi in ko se odpravi iz sobe pomaha in reče papa.
Je pa zadnji mesec začela krempati in gristi. In nikakor ji ne morem dopovedat, da ne sme. Mogoče jo daje jeza, ker misli, da sem jo zapustila. Verjetno bo to nek vedenjski odgovor na to, da mora k varuški. Ves njen ustaljeni ritem se je obrnil in verjetno se ne počuti dovolj varne. Ali pa je to pač samo obdobje, ko vsepovsod, ne samo na igračah, preizkuša svoje zobe in nohte?
Kakorkoli upam, da bo kmalu minilo, medtem pa ji bom še naprej poskušala dopovedati, da tega ne sme.
Legokocke so daleč najbolj zanimiva igrača, zdaj ji že uspe, da kakšni kocki sestavi, ne samo razstavi in včasih jih tudi sama pospravi nazaj v škatlo. Takoj za duplom so knjige ali revije, ki bi jih do neskončnosti listala, naprej in nazaj. Ko se naveliča, revijo navadno raztrga. Veliko veselje ji nudi tudi metanje kljukic z balkona, pa guganje na gugalnici in vožnja s kolesom za atijevim hrbtom. Čeprav jo slednja pogosto uspava. Previja se še vedno zelo nerada in takrat ponavadi kriči od jeze. Sicer je pa najbolj zlat otrok pod soncem.
Larisa bodi tak sonček še naprej, očku in mamici si v neskončno veselje in največji zaklad.
Teža: 9100g
Velikost: 75cm

Varstvo

Sem začela delat, pa skorajda ni več časa, da še kaj napišem. Poleg tega sva bile obe z Lariso bolne. Mene se je angina tako lotila, da sem po nekaj dneh zbolela nazaj in tokrat nisem in nisem mogla zbit vročine, ki je nihala od 39 stopinj, pa tja do 39,9. Druga konjska doza antibiotikov je potem končno prijela, tako da sem danes vzela še zadnjo tableto in upam, da bom zdaj zdrava. Je res nerodno, da ti poteče porodniška in namesto, da prideš v službo, greš na bolniško, najprej zaradi otroka, potem pa še zaradi sebe.
Lariso peljem pazit k varuški, ki se je še ni navadila. Vsakič, ko jo zjutraj peljem začne prej jokat. Prvi dan še ni jokala, nato drugi dan je začela jokat v bloku na hodniku, tretji dan na stopnišču, četrti dan že zunaj pred vrati bloka, peti dan na cesti, šesti dan v avtomobilu, sedmi dan že doma, ko sem jo dajala v avto, osmi dan pa že kar doma, ko sva šle po stopnicah. Varuška pravi, da je grozna, da ves dan joka in noče spati. Meni je pa tudi vsak dan huje. Bolj se Larisa upira, bolj je meni hudo. Sem začela razmišljat, da poiščem novo varuško. Tej dam pa še en teden časa. Glede na to, da je doma dokaj pridna (res je da sem jaz ves čas z njo in ni nikoli sama), pri varuški verjetno joka zato ker izsiljuje. Tako sem en dan letela že nekaj po dvanajsti ponjo, ker me je klicala in rekla, da tako joka, da še diha ne in da ni za zdržat. Vseeno se čudim, da je ne more umirit in da se ne more zamotit s kakšnimi igračami. In konec koncev so tam tudi drugi otroci. Otroke pa ima neizmerno rada. Kakorkoli, sem se odločila, da ta teden še počakam, če ne bo bolje pa poiščem novo varuško, nekje jo bom že našla.
Kar se tiče vrtca - no, to je pa dolga zgodba. Septembra gre definitivno v vrtec in to celo v tistega, ki smo ga imeli na spisku na prvem mestu. Stvar je pa takšna, da so nas na začetku zavrnili in da smo bili na čakalnem prioritetnem vrstnem redu na osmem mestu, so mi po telefonskem razgovoru povedali da v tem šolskem letu zagotovo ne bomo prišli noter, da pa bomo naslednje leto septembra ob ponovni prošnji imeli prednost. Tako sem se odločila, da sprejmemo mesto v drugem vrtcu, ki so nam ga ponudili čisto blizu mojega delovnega mesta. Potem so se pa spomnili v prvem vrtcu, da bi pa vzeli Lariso v njihov vrtec, le da v drugo enoto. Najprej sem sprejela, ker so mi rekli, da me bodo ob morebitni moji zavrnitvi čisto zbrisali iz seznama. Po premisleku pa sem se odločila, da izsiljevanja ne bom sprejela in jo bom raje vpisala v drugi vrtec, blizu službe. Še isti dan, dve uri po tem, ko sem prvi vrtec odpovedala (rekla sem, da če ne dobimo v tisti enoti blzu doma, jo raje dam v drug vrtec), me je klicala ravnateljica tega vrtca in dejala, da zdaj pa imajo prosto mesto v prvem vrtcu, da je nekdo odpovedal in da je Larisa na prvem čakalnem mestu.
Kako, kaj? Seveda mi nič ni bilo jasno. Absolutno sem bila takoj zato. Kako smo prišli iz osmega čakalnega mesta v trenutku na prvega in to še isti dan, ko smo odpovedali, mi pa še danes ni jasno. Vsekakor je videti, da tole z vrtci ni vse po predpisih, kar me samo žalosti. Da se takole manipulira še s čisto majcenimi otročki mi ne vliva nekega optimizma in zaupanja v ta sistem.
Konec koncev sem pa le vesela, da smo, kakorkoli že, prišli do želenega vrtca. Da se le še vzgojiteljice jeseni izkažejo.

11 mesecev in prvi koraki

11 mesecev je dopolnila v ponedeljek, pa nekako ni bilo časa, da napišem kaj je novega.
Teža: 9200g
Višina: 75cm
Tako nekako so naše okvirne meritve. Včeraj sva bile na prvem obisku pri varuški. Samo za dve urici. Sprva je samo opazovala druge tri otroke, potem se je pa začela igrati in kmalu je zlezla k prvemu fantku in mu dajala lubčke. Ostali otroci so stari največ dve leti in mislim, da se bo Larisa dobro imela. Danes sva jih tudi obiskali za kakšno urico in pol, v ponedeljek gre pa zares. Imam občutek, da bo kar veliko joka, sploh zato, ker imamo svoje navade kdaj spati, kdaj jesti in predvsem mene ne bo zraven. Upam pa, da se bo kmalu navadila vsega novega. Je pa danes pri varuški naredila prve tri samostojne korake, kar ji še doma ni uspelo. Se je hotela malo považiti. Preden bo pa zares shodila bo pa minilo še kar nekaj časa, ker hoče vse sama. Da hodiva po stanovanju tako, da dovoli da jo jaz podpiram, mora biti res dobre volje.
Vrtec Zarjo smo dobili za september, ampak na čisto drugem koncu mesta. Vrtec na Hudinji, ki nam je najbližje pa nas noče. Tam smo na tako dolgi čakalni listi, da pred naslednjim septembrom, se pravi leta 2009 zagotovo ne bomo prišli na vrsto. Če bi poslušala upraviteljico tega vrtca in v druge vrtce ne bi dala prošnje za vpis bi bila tudi septembra brez vrtca. Glede točkovanja komisije pa sploh ni vredno zgubljati besed, kako je sploh mogoče, da v enem vrtcu zbereš 30 točk v drugem pa samo 22, po istem kriteriju oz. sistemu točkovanja. Vsaj kolikor sem jaz razumela. Ne bom razglabljala zdaj o tem, ker nima smisla. Skratka 20. junija bo vpisana v vrtec Zarja, na Hudinjo bom pa vseeno vložila pritožbo že zaradi načina točkovanja. Do septembra bo pač morala k varuški, kar me bo stalo kar precejšen delež plače, glavno pa je, da je dobra do otrok in da je Larisa na varnem dokler delam.
Priložene fotografije so pa z Areha, posnete prejšnjo soboto.



Vam pokažem, kako se oblečejo očkove kratke hlače?

Nekako takole. Ojooooj, hočem ven!

Važička.