Strani

četrtek, 3. julij 2008

1. rojstni dan



Včeraj smo praznovali Larisin 1. rojstni dan. Sicer ne v pravem pomenu, jaz sem namreč spet, ali bolje rečeno še vedno, bolna. Naredili smo odtise rokic in nogic za v okvir, da imamo en otipljiv spomin, pa še nekaj fotografij. Drugače pa smo s torto in svečko praznovali že v soboto. Za Lariso sem pripravila malo tortico iz njenega mleka samo zanjo, ker prave torte še ne sme jesti. Obložila sem jo z malinami, ki jih ima tako rada, da je maline posmukala s tortice skorajda preden smo upihnili svečko. Pri tem sta ji pomagala Vanja in Luka, njena sestrična in bratranec. Praznovali smo kar za našo hišo, na prostem, spekli nekaj na žaru v najožjem družinskem krogu. Babici, dedek, tetica z družino in mi trije. Torta je bila njami.
Larisa obožuje novo gugalnico, ki smo jo postavili na trati za hišo in mobilnega polžeka, pa seveda darila Vanje, Lukca in babice. Čajne skodelice in krožničke sem danes pobirala po vsem stanovanju.
Larisa že pridno stopiclja kjerkoli se lahko z rokama oprime, samostojni koraki so bolj redki. Navdušena je, če lahko stopica od atija do mamice in oba jo seveda ujameva tik preden pade. Tu je smeh zagotovljen. Ponoči kar pridno spi, kot že nekaj mesecev. Govori mama ali mamamamama, ati ali dadi (dadi je posebej priljubljena fraza zadnje dni), pa amamam, če je lačna ali pa papap. K meni se pride stisnit vsake toliko časa, sploh zdaj ko skoraj nič nisem bila z njo ker sem bolana. V trenutku spleza sama na kavč in name in se za nekaj trenutkov stisne k meni. Pa dajanje lubčkov je tudi popularno. Seveda ga ne dobimo kadar mi hočemo, ampak kadar sama hoče. V trenutku pridrvi in stisne na lička en velik, slinast poljubček, potem pa spet oddrvi. Še vedno se rada lovi in ko se odpravi iz sobe pomaha in reče papa.
Je pa zadnji mesec začela krempati in gristi. In nikakor ji ne morem dopovedat, da ne sme. Mogoče jo daje jeza, ker misli, da sem jo zapustila. Verjetno bo to nek vedenjski odgovor na to, da mora k varuški. Ves njen ustaljeni ritem se je obrnil in verjetno se ne počuti dovolj varne. Ali pa je to pač samo obdobje, ko vsepovsod, ne samo na igračah, preizkuša svoje zobe in nohte?
Kakorkoli upam, da bo kmalu minilo, medtem pa ji bom še naprej poskušala dopovedati, da tega ne sme.
Legokocke so daleč najbolj zanimiva igrača, zdaj ji že uspe, da kakšni kocki sestavi, ne samo razstavi in včasih jih tudi sama pospravi nazaj v škatlo. Takoj za duplom so knjige ali revije, ki bi jih do neskončnosti listala, naprej in nazaj. Ko se naveliča, revijo navadno raztrga. Veliko veselje ji nudi tudi metanje kljukic z balkona, pa guganje na gugalnici in vožnja s kolesom za atijevim hrbtom. Čeprav jo slednja pogosto uspava. Previja se še vedno zelo nerada in takrat ponavadi kriči od jeze. Sicer je pa najbolj zlat otrok pod soncem.
Larisa bodi tak sonček še naprej, očku in mamici si v neskončno veselje in največji zaklad.
Teža: 9100g
Velikost: 75cm

nedelja, 29. junij 2008

Varstvo




Sem začela delat, pa skorajda ni več časa, da še kaj napišem. Poleg tega sva bile obe z Lariso bolne. Mene se je angina tako lotila, da sem po nekaj dneh zbolela nazaj in tokrat nisem in nisem mogla zbit vročine, ki je nihala od 39 stopinj, pa tja do 39,9. Druga konjska doza antibiotikov je potem končno prijela, tako da sem danes vzela še zadnjo tableto in upam, da bom zdaj zdrava. Je res nerodno, da ti poteče porodniška in namesto, da prideš v službo, greš na bolniško, najprej zaradi otroka, potem pa še zaradi sebe.
Lariso peljem pazit k varuški, ki se je še ni navadila. Vsakič, ko jo zjutraj peljem začne prej jokat. Prvi dan še ni jokala, nato drugi dan je začela jokat v bloku na hodniku, tretji dan na stopnišču, četrti dan že zunaj pred vrati bloka, peti dan na cesti, šesti dan v avtomobilu, sedmi dan že doma, ko sem jo dajala v avto, osmi dan pa že kar doma, ko sva šle po stopnicah. Varuška pravi, da je grozna, da ves dan joka in noče spati. Meni je pa tudi vsak dan huje. Bolj se Larisa upira, bolj je meni hudo. Sem začela razmišljat, da poiščem novo varuško. Tej dam pa še en teden časa. Glede na to, da je doma dokaj pridna (res je da sem jaz ves čas z njo in ni nikoli sama), pri varuški verjetno joka zato ker izsiljuje. Tako sem en dan letela že nekaj po dvanajsti ponjo, ker me je klicala in rekla, da tako joka, da še diha ne in da ni za zdržat. Vseeno se čudim, da je ne more umirit in da se ne more zamotit s kakšnimi igračami. In konec koncev so tam tudi drugi otroci. Otroke pa ima neizmerno rada. Kakorkoli, sem se odločila, da ta teden še počakam, če ne bo bolje pa poiščem novo varuško, nekje jo bom že našla.
Kar se tiče vrtca - no, to je pa dolga zgodba. Septembra gre definitivno v vrtec in to celo v tistega, ki smo ga imeli na spisku na prvem mestu. Stvar je pa takšna, da so nas na začetku zavrnili in da smo bili na čakalnem prioritetnem vrstnem redu na osmem mestu, so mi po telefonskem razgovoru povedali da v tem šolskem letu zagotovo ne bomo prišli noter, da pa bomo naslednje leto septembra ob ponovni prošnji imeli prednost. Tako sem se odločila, da sprejmemo mesto v drugem vrtcu, ki so nam ga ponudili čisto blizu mojega delovnega mesta. Potem so se pa spomnili v prvem vrtcu, da bi pa vzeli Lariso v njihov vrtec, le da v drugo enoto. Najprej sem sprejela, ker so mi rekli, da me bodo ob morebitni moji zavrnitvi čisto zbrisali iz seznama. Po premisleku pa sem se odločila, da izsiljevanja ne bom sprejela in jo bom raje vpisala v drugi vrtec, blizu službe. Še isti dan, dve uri po tem, ko sem prvi vrtec odpovedala (rekla sem, da če ne dobimo v tisti enoti blzu doma, jo raje dam v drug vrtec), me je klicala ravnateljica tega vrtca in dejala, da zdaj pa imajo prosto mesto v prvem vrtcu, da je nekdo odpovedal in da je Larisa na prvem čakalnem mestu.
Kako, kaj? Seveda mi nič ni bilo jasno. Absolutno sem bila takoj zato. Kako smo prišli iz osmega čakalnega mesta v trenutku na prvega in to še isti dan, ko smo odpovedali, mi pa še danes ni jasno. Vsekakor je videti, da tole z vrtci ni vse po predpisih, kar me samo žalosti. Da se takole manipulira še s čisto majcenimi otročki mi ne vliva nekega optimizma in zaupanja v ta sistem.
Konec koncev sem pa le vesela, da smo, kakorkoli že, prišli do želenega vrtca. Da se le še vzgojiteljice jeseni izkažejo.


petek, 6. junij 2008

11 mesecev in prvi koraki

11 mesecev je dopolnila v ponedeljek, pa nekako ni bilo časa, da napišem kaj je novega.
Teža: 9200g
Višina: 75cm
Tako nekako so naše okvirne meritve. Včeraj sva bile na prvem obisku pri varuški. Samo za dve urici. Sprva je samo opazovala druge tri otroke, potem se je pa začela igrati in kmalu je zlezla k prvemu fantku in mu dajala lubčke. Ostali otroci so stari največ dve leti in mislim, da se bo Larisa dobro imela. Danes sva jih tudi obiskali za kakšno urico in pol, v ponedeljek gre pa zares. Imam občutek, da bo kar veliko joka, sploh zato, ker imamo svoje navade kdaj spati, kdaj jesti in predvsem mene ne bo zraven. Upam pa, da se bo kmalu navadila vsega novega. Je pa danes pri varuški naredila prve tri samostojne korake, kar ji še doma ni uspelo. Se je hotela malo považiti. Preden bo pa zares shodila bo pa minilo še kar nekaj časa, ker hoče vse sama. Da hodiva po stanovanju tako, da dovoli da jo jaz podpiram, mora biti res dobre volje.
Vrtec Zarjo smo dobili za september, ampak na čisto drugem koncu mesta. Vrtec na Hudinji, ki nam je najbližje pa nas noče. Tam smo na tako dolgi čakalni listi, da pred naslednjim septembrom, se pravi leta 2009 zagotovo ne bomo prišli na vrsto. Če bi poslušala upraviteljico tega vrtca in v druge vrtce ne bi dala prošnje za vpis bi bila tudi septembra brez vrtca. Glede točkovanja komisije pa sploh ni vredno zgubljati besed, kako je sploh mogoče, da v enem vrtcu zbereš 30 točk v drugem pa samo 22, po istem kriteriju oz. sistemu točkovanja. Vsaj kolikor sem jaz razumela. Ne bom razglabljala zdaj o tem, ker nima smisla. Skratka 20. junija bo vpisana v vrtec Zarja, na Hudinjo bom pa vseeno vložila pritožbo že zaradi načina točkovanja. Do septembra bo pač morala k varuški, kar me bo stalo kar precejšen delež plače, glavno pa je, da je dobra do otrok in da je Larisa na varnem dokler delam.
Priložene fotografije so pa z Areha, posnete prejšnjo soboto.



Vam pokažem, kako se oblečejo očkove kratke hlače?

Nekako takole. Ojooooj, hočem ven!

Važička.

četrtek, 29. maj 2008

Deseti zobek

Čisto po naključju sem včeraj odkrila še deseti zobek. Desna zgornja trojkica je tudi že zunaj. Zdaj čakamo še spodnji dve trojkici, ker se nanormalno slini. Po tleh nastaja za njo slinasta sled, ker se ji kar cedi z brade in okoli ustec, sploh pod spodnjo ustnico je dobila spuščajčke, ker ima tam ves čas mokro. Ne uspem cel dan za njo letat in jo brisat.

torek, 27. maj 2008

Se bliža najino slovo. Dobesedno tako razumem začetek službe, kot da se poslavljam od otroka. Grozen občutek, ker sem res že skoraj 11 mesecev, 24ur na dan v njeni družbi. Ne vem če bi lahko v vseh teh mesecih naštela za en dan ur, ko ni bila z menoj. Zato še toliko težje sprejemam začetek službe, pravzaprav me je kar groza. Danes me je sploh še posebej zadelo, postavilo pred dejstvo. Ves čas sem dan ločitve prestavljala nekam v podzavest za pozneje. Češ, ko bo čas za to se bom že soočila s tem. Danes sem se dokončno zmenila za varstvo z dnem 4.6.2008. In zdaj dejstva ne morem več odrivat nekam za pozneje, to je to.
Če pa se poskusim malo potolažiti in pogledam z druge strani; Larisi verjetno ne bo hudega, teta, ki jo bo pazila zgleda v redu, med drugimi otroci bo imela super družbo - upam. Meni pa mora življenje tudi teči dalje, da se spet malo bolj socializiram. In če so vse druge preživele bom morala tudi jaz.
Pa sem vseeno žalostna in si bom pokvarila zadnji skupen teden, če se ne spravim k sebi. :-(

Takole je pa Larisa danes zmazala celo banano. Čisto sama in temu primerno je miza dobila čisto novo preobleko. Je pa na koncu polizala še prste. Tako zabavna je, da me vsak dan spravlja v smeh.

ponedeljek, 26. maj 2008

Obožujemo vodo


Današnji dan je bil pa res prvi tak vroč dan letos in ker je Robi ravno prišel zgodaj iz službe, sva skupaj napolnila Larisin bazenček, ga dala na balkon in jupiiii Larisa je lahko uživala. Sploh je bilo super ker je lahko bila nagica, brez pleničke. Naši lubiki se najbolj ustrežeš, če jo lahko okopaš, samo da je voda okoli nje in je srečna. Hmmmm, ni dvoma, to ima pa res po meni.

1.piknik julijk


Včeraj smo imele čvekice s foruma piknik ob Šmartinskem jezeru. Žal ni bilo vseh, kar nekaj je bilo pogrešanih. Vsi ostali udeleženci, ki smo utegnili priti smo se pa imeli lepo, sploh naši najmlajši. Larisa je uživala v svoji družbi, res je bila ves dan dobre volje. Še zdaj ne vem koliko otrok je bilo včeraj na kupu. In eden lepši od drugega. Naši julijčki in julijke so seveda najlepši letnik 07 :-). Sami dobrovoljčki. Jaz sem se pa tudi načvekala, končno v živo, čeprav je bilo premalo časa z vsemi dodobra poklepetat, sem pa prepričana, da se še srečamo. Najbolj zanimivo je bilo, da sem takoj spoznala večino najmlajših udeležencev, medtem ko staršev pač še nisem poznala (z izjemo organizatorke). Ampak sem potem hitro povezovala malčke ter mamice in atije. Z atiji sicer nisem uspela kaj dosti govorit, smo se pa zato mamice kar načvekale. Na koncu lahko samo rečem, da je bilo res lepo, julijke so same fejst babike. Edino, kar obžalujem; prekratko, prehitro je minil čas.
Žal prilagam samo eno fotko, da ne kršim zasebnosti drugih malčkov.
Pa še nekaj, včeraj je bil tudi že zdavnaj pozabljen dan mladosti in je samo naključje, da so se naši malčki ravno včeraj srečali?

Larisa, najin prvi sonček

Maj Enej, najin drugi sonček