12 tednov

Naša sončica je danes stara 12 tednov. 12 napornih, a vseeno srečnih tednov. Kar ne morem verjeti, da se je danes ponoči zbudila samo enkrat, okoli pol tretje ure, potem pa spala do šeste zjutraj. Nato sva pa obe dremuckali skoraj do devete.
Kako je nama lepo.
Ko sva se obe najedli, sva se pa šli nastavljat sončku in sva naredili en giro po ulici, se ustavili pri babici in potem spet nazaj domov, ker se je spet bližala lakota. Ta teden sva sicer spet čisto same, pa se bova imele vseeno lepo.

Včeraj smo imeli obisk. Lariso je prišla pogledat moja bivša sodelavka, ah kaj, moja prijateljica in njena hči. Je bilo tako lepo poklepetat, ker se nismo videle že kar nekaj mesecev. Moj dragi je pa ta čas uvidevno popazil na Lariso. Upam, da kmalu spet prideta.

Ne vem sicer kakšni so drugi skoraj trimesečni otročki, toda naša Larisa zelo redkokdaj spi. In nikoli noče biti niti minutko sama. Se takoj oglasi in zahteva družbo. Vendar so vsi napori poplačani, ko me gleda in se nasmeji. Seveda je še največ smeha na previjalni mizi, ki jo naravnost obožuje. Tam ima tudi svoje govorne vaje - beri eu, aj, oj, gu, huuuuu in razni nerazpoznavni zlogi.
Drugače so pa aktualne roke, ki jih vztrajno tišči v usta. Še malo, pa ji bo uspelo potisniti celo pest v usta, če bo le ugotovila, da mora poskusiti samo z eno, ne pa z obema naenkrat. Tudi odejca navadno roma v usta, ko jo uspe pravilno pomečkati med prstki. Razne igračke zaenkrat samo še poskuša prijemati, pa še ne obvlada najbolje. Bo še malo povadila. Je pa zato odlična pri prijemanju flaške, vlečenju in mečkanju mojih majic, pa v vlečenju verižic. Posebno pri atiju ji je v veliko veselje vlečenje dlak, pa brodenje s prsti po laseh. Ja, ati, če ti ne paše, da te Larisa vleče za dlake, pa poskusi z depilacijo.
Če želimo pri naši hiši kaj narediti, moramo imeti Lariso zraven sebe. In navadno pomivanje posode npr., potem traja in traja, sploh če ne ujamemo pravega trenutka.
In duda, to je pa posebna zgodba. Je pametna punca naštudirala, da brez dude ne gre. In to zaradi tega, ker jo potem lahko meče ven, če jo pustimo samo, ker potem točno ve, da bo nekdo prišel ko bo zavpila in ji dal dudo nazaj v usta. (Da si jo sicer zna dati v usta tudi sama, pa ne bo povedala, ker potem ne more izvajati trika.)

Večeri so še ponavadi vedno v znamenju hujših krčev in neutolažljivega joka. Pa bomo že prestali. Upam, da se bo res uneslo, 12. tednov naj bi bil mejnik, pri katerem krči gredo samo še na bolje. Ko bi to le držalo in naša Larisa ne bi več tako trpela.

Sobica III

Zdaj pa že izgleda malo bolje. Larisina sobica. Je dobila malo sočnih žarkov, nova tla in medvedka Pu-ja. Luči pa bo še potrebno kupiti.
Danes pa še preselimo previjalno mizico, njena posteljica pa bo še nekaj mesecev ostala pri nama v spalnici.
Stene in strop sem prepleskala sama. No, skoraj vse. Ko je bila Larisa lačna je vskočil njen očka.