Veliko sreče in zdravja v novem letu 2013.

Za vse leto brez objav se bom zdaj odkupila in prilagam voščilo z utrinki letošnjega leta, ki se počasi poslavlja. Voščilo je posnela Larisa na Štajerskem valu.

Če se dotaknem nekaj otroških mejnikov, ne smem mimo naslednjih;
V začetku leta se je Larisa naučila smučati, kmalu zatem je izgubila levi spodnji zob, nedolgo zatem še desnega in en, dva, tri, pa sta bila zunaj že stalna. Larisa se je naučila tudi vožnje s kolesom, ko je na spomladi imela priložnost da je po dolgem času spet sedla na kolo. Za prvi maj je predvsem naš Maj Enej užival v metanju kamenčkov in vožnji s skirojem. Kasneje smo praznovali Larisin 5. in Majev 3. rojstni dan. Končno smo se spet odpravili na moj priljubljen Hvar, kjer sta sončka uživala na mivki, Larisa pa je naredila prve čisto prave plavalske zamahe. Popolnoma splavala (v globoki vodi torej) je nato v Biotermah. V tem letu je Larisa tudi nastopila na festivalu Lent z vrtčevsko skupino, ki igra na orfe in tolkala in še ob nekaterih drugih priložnostih. Letos so podrli tudi vrtec v katerega sva hodila še midva z bratom. Larisa je pričela tudi brati. Sicer še potrebuje veliko pomoči, toda lažje besede prebere sama.
Kot kaže se je Letos Larisi veliko dogajalo, Maj Enej je pa zato dal mamici in atiju, na tisoče poljubčkov - pa se pri tem prav nič ne lažem. Pa ne smem pozabit, da je na začetku leta popolnoma odvrgel pleničke, tudi ponoči in da se je naučil kar nekaj pesmic, ki jih pri Larisi ne štejem več. Naučil se je vožnje s kolesom brez pedal in skirojem. To pa so dosežki mimo katerih res ne morem.
V decembru je Larisa izgubila levi zgornji zob, teden dni kasneje pa še desnega. Tako se nam zdaj smeji precej brezzobo in imamo spet razlog za smeh. Le tako naprej v novo leto.

Spet en referendum-referendum za malo delo

Vem, da tole ni prava stran, da se izkašljam. Mogoče pa le je, glede na to, da bi ob možnem sprejetju že omenjenega zakona lahko trpeli še naši otroci. Počasi se mi dozdeva, da smo slovenci narod bedakov. Da smo tlačani v pravem pomenu besede vem že dolgo. To je pač naša zgodovinska zapuščina, verjamem pa, da se lahko spremenimo.
Vseeno pa ne morem verjeti, da je zakon o malem delu prišel na referendum. Ne bom se poglabljala v podrobnosti zakona, vsebina je splošno znana in vsi smo jo dobili ob plačilu nekaj milijonov domov. Nihče pri zdravi pameti v sodobnem svetu ne bi smel pomisliti na takšno sužnjelastništvo. To bi moralo biti protizakonito. Ne le, da dajemo nekajkrat več državi, kot se je dajalo plemstvu v fevdalizmu, zdaj bi morali delati še skorajda zastonj in pri tem ne bi imeli nikakršnih pravic. Upam samo, da se bodo ljudje končno poučili, kaj se dogaja, uporabili samo kanček pameti, ni je treba veliko, in vzeli usodo v svoje roke. Vsi državljani imamo pravico odločati o sebi, ne pa da dopustimo, da namesto nas o našem življenju odločajo drugi. Jaz vem, za kaj se bom odločila. Za pravice, ki mi gredo po ustavi.

Volčji potok in dinozavri

Dobra izbira za ne preveč vroče dni. Čeprav danes je bilo vroče. Pa smo bili zgodnji in ob 12h že bili na poti domov. Dinozavri so navdušili Lariso, pa tudi mene. Višek veselja pa je bila množica igral, kot jih nismo videli še nikjer. Se je splačalo plačati zasoljeno vstopnino že samo zato, da slišiš kako otrok kriči od veselja.
Naj fotografije govorijo zase.

Nove besede in trma

Majeve besede seveda. Larisa že zdavnaj obvalada celoten besednjak. Včasih se mi dozdeva, da je celo večji kot moj. Vsekakor se včasih sprašujem: 'Kje je pa to besedo pobrala?' Ali pa mene popravlja?????

Maj je seveda druga zgodba. Njegove novosti so:
dijo - adijo
lo - roka ali rokav
halo
ve - zaveži!
voli - izvoli
li- boli
pi- pihaj
jabi - jabolko
nana - banana
lej - glej
lu - ključi
lu ali lucka - lučka

Opažam, da poskuša govoriti veliko besed, vendar izgovori samo zlog ali dva, potem pa ugibam. Če mi zraven še pokaže, je lažje.

Čisto posebna stvar pa je trma, ki se kaže na popolnoma drugačen način kot se je pri Larisi. Natanko tisti trenutek, ko rečem ne, se vrže na tla in kriči. Dva meseca nazaj je kričal kakšne pol minute, zadnje čase pa je postal vztrajnejši. Če ga ne uspem preusmerit, lahko tudi celih pet minut tako kriči, kot da ga iz kože devamo. Včasih ima tak dan, da kar naprej kriči in vedno se vpikne v nekaj kar ne sme oz. je nevarno zanj. Pleza na pulte, odpira vodo, se nevarno bliža vročemu štedilniku, odpira in razmetava predale, loputa z vrati kuhinjskih omaric, odpira školjko. Skratka same najljubše stvari, če pa ni kaj od tega, pa Larisi kaj vzame ali obratno in potem imamo dvojno tuljenje. Edina tolažba mi je misel na to, da bo tudi to minilo. Trma se bo zagotovo omilila čez nekaj časa, pa tudi z Lariso se bosta čez kakšno leto lažje igrala, ko bo mali lump sprevidel, da ni vse njegovo.

Aha, še na novo frizurco sem pozabila. Njegovi zlati kodrčki so v soboto odromali v smeti. Šla sva na prvo pravo celoglavno striženje k frizerju. In ko sva omenila, da se prvič striže sva dobila striženje celo gratis. In kako priden je bil. Zdaj ni več tak cukrček, izgleda malo preveč strogo fantovsko, vendar je bilo striženje potrebno, ker mu je bilo za vratom že pošteno vroče. Do zime bodo pa lasje ponovno zrasli in spet bo lahko opletal z lasmi, kot mu je najbolj všeč.

Večer pred striženjem

Dan po striženju na obisku pri stricu Ivanu na Ptuju.

Mike Oldfield - To France

Mike Oldfield - Arrival

Mike Oldfield & Bonnie Tyler - Islands